Umetnost kot inkubator zelenih spodbud

V decembru 2025 je v sklopu mednarodnega projekta NUDGES – Promoting green living areas in pod okriljem organizacije E-Zavod (https://www.ezavod.si/), potekala okrogla miza, na kateri so se predstavili različni nacionalni in mednarodni projekti, ki iščejo rešitve za ekološko trajnost družbe. Na okrogli mizi smo predstavljali tudi projekt Zeleni dregljaj, katerega cilj je bil razviti program izobraževanja o pomenu in ciljih spodbujanja trajnostnega vedenja, možnostih uporabe zelenih dregljajev za spodbujanje trajnostnega vedenja, vedenjskem oblikovanju, psiholoških procesih, ki vplivajo na odločitev za trajnostno vedenje, učinkovitosti zelenih dregljajev in načinih njenega ovrednotenja. V projektu smo sodelovali tudi člani Laboratorija za socialno psihologijo in politike UL FF.

Dregljaji so ena od bolj uveljavljenih intervencij spreminjanja vedenja, ki spremembe dosegajo s spreminjanjem okolja posameznikovega vedenja. Dregljaji so načrtni oblikovalski posegi v okolje, ki spremenijo arhitekturo okolja na način, da pri ljudeh na nevsiljiv način spodbudijo želeno vedenje. Zeleni dregljaji so torej taki, ki spodbujajo pri ljudeh bolj trajnostno vedenje. Med zelene dregljaje sodijo npr. uporaba oznak “eko” ali “organsko” na izdelkih, dodajanje privlačnih manjših krožnikov v menzah za zmanjšanje količine zavržene hrane, uporaba infografik za ponazoritev posameznikove porabe energije v primerjavi s porabo drugih, in drugi podobni načini spodbujanja k okolju prijaznim odločitvam in zelenim oz. trajnostnim vedenjem. 

Ker je osnova intervencije oblikovalski poseg v okolje, je eno od ključnih vprašanj, ki se pri takih posegih poraja, kako umetnost oz. bolj specifično – oblikovanje, vpliva na posameznikovo zaznavanje, razmišljanje in čustvovanje v zvezi z okoljem. Odgovore na ta vprašanja je v sklopu okrogle mize podala članica laboratorija in projekta Zeleni dregljaj doc. dr. Katarina Babnik.

Kakšna je dodana vrednost umetnosti pri ustvarjanju zelenih spodbud?

Največja dodana vrednost umetnosti kot orodja za oblikovanje in vpeljevanje zelenih dregljajev je njena zmožnost, da oblikuje kontekst izbire, ki je skladen s ciljnim vedenjem. To je tudi temeljni element teorije dregljajev: oblikovanje konteksta izbire na način, da ponudi alternativo obstoječemu relativno avtomatiziranemu vedenju.Vedenje ljudi se namreč pogosto oblikuje avtomatično, na podlagi rutine, estetske privlačnosti, družbenih signalov ali emocionalnega odziva. Umetnost lahko vpliva na te dejavnike.

Pozitivna izkušnja v stiku z umetniško intervencijo lahko poveže trajnost z občutki zadovoljstva, všečnosti, topline, ponosa.

Umetnost torej oblikuje estetsko privlačna okolja. Taka okolja pa izbiramo pogosteje, se v njih zadržujemo dlje in z njimi ravnamo bolj skrbno. To potrjujejo rezultati številnih študij. Če je trajnostna izbira zasnovana kot vizualno ali prostorsko najlepša (taka sodba je seveda subjektivna, a v specifičnem času in prostoru prevladujejo vizualne rešitve, ki so za večino ljudi privlačnejše) se poveča možnost, da ta postane privlačna že na intuitivni, nezavedno ravni. Umetnost tako omogoča, da je trajnost videti kot privlačna, moderna, živa. To pa jo približa vsakdanjemu vedenju brez nepotrebnega moraliziranja.

Kako delujejo zeleni dregljaji?

Dregljaji naj bi zagotavljali prekinitev avtomatizma, avtomatičnega vedenja. Umetniški elementi, ki presenetijo, kot so na primer nenavadni materiali, nepričakovane postavitve, specifične barve, igrivi detajli, preusmerijo pozornost opazovalca in že na ta način prekinejo rutino ter dajejo prostor novi izbiri. Značilnosti dražljajev (npr. barve, oblike, materiali, velikost) pritegnejo pozornost, ta pa je prvi pogoj za spremembo vedenja.

Kot primer lahko omenimo odlično rešitev oz. marketinško kampanjo podjetja Volkswagen (Piano Stairs). V tej kampanji so stopnice podzemne železnice spremenili v klavirske tipke. Presenečenje je povzročilo 66 % povečanje uporabe stopnic namesto tekočih stopnic, brez opozoril, brez nagrad, le s preoblikovanjem konteksta vedenja.

Kakšno pomembna pa so pri tem čustva, ki jih sprožajo estetske rešitve?

Čustva so ključen mehanizem dolgoročnega učenja. Pozitivna izkušnja v stiku z umetniško intervencijo lahko poveže trajnost z občutki zadovoljstva, všečnosti, topline, ponosa. To je ključno, ker se ljudje dolgoročno ne odločamo le racionalno, temveč na podlagi tistih občutkov, ki jih želimo ponovno doživeti. Na umetnosti utemeljene rešitve povečajo verjetnost, da se trajnost povezuje s pozitivnim afektom, kar je bistveno drugače od komunikacije, ki temelji na strahu ali krivdi. Če povzamem, je največja dodana vrednost umetnosti prav v kombinaciji estetike, presenečenja in čustev, saj omogoča preoblikovanje konteksta izbire na subtilen, privlačen in dolgotrajen način, ki ga klasične informacijske kampanje ne dosežejo.

Kako pa bi lahko senzorični elementi (npr. tip, svetloba, vonj) postali del umetniških intervencij v javnem prostoru za podnebno ozaveščanje?

Senzorični elementi odpirajo možnost ustvarjanja intervencij, ki ne nagovorijo samo kognitivnega delovanja posameznika, temveč celotno telesno izkušnjo. Take rešitve so skladne s številnimi preteklimi in sodobnimi raziskavami vedenja potrošnikov. Že v prvi polovici prejšnjega stoletja so številne raziskave npr. vonja, dotika ali preizkusa izdelka (različni senzorični dražljaji) potrdile, da tovrstni senzorični dražljaji močno vplivajo na občutke, spomine, mikroodločitve in percepcijo prostora.

Dotik, na primer, lahko neposredno aktivira čustvovanje. V oblikovnih rešitvah različnih dregljajev tako najdemo uporabo raznolikih tekstur poti (cest, hodnikov ipd.), ki vodijo do trajnostne izbire (npr. prijetnejša, mehkejša ali naravna poti do košev za ločevanje, zelenih con, trajnostnih storitev). Podobno tudi spodbujanje interakcije dražljaja z osebo (ograje, informacijske točke, milniki ipd.), ki reagirajo na dotik, osebi daje jasno informacijo o rezultatih oz. posledicah vedenja. V sodobnem času se v raziskavah potrjuje tudi pomen naravnih materialov, na primer lesa, v oblikovanju in spreminjanju vedenja ter počutju oseb. Z uporabo takih materialov se povečuje občutek povezanosti osebe z naravo.

Estetsko privlačna okolja izbiramo pogosteje, se v njih zadržujemo dlje in z njimi ravnamo bolj skrbno.

Vonj je neposredno povezan s spominom in razpoloženjem, zato lahko močno vpliva na vedenje. Naravni vonji lesa, zemlje, citrusov ali zelišč spodbujajo umirjenost, so prijetne za osebo, s čimer lahko privabljamo ljudi na pot ali k rešitvi, ki je sočasno tudi bolj prijazna za okolje. Tako usmerjanje je intuitivno in če ravnamo po načelih dreganja, osebe ne prisilimo v vedenje, ampak ji le ponudimo boljšo in bolj privlačno rešitev.

Od vseh dražljajev pa imajo svetlobni verjetno največji učinek in se zato že dolgo uporabljajo pri oblikovanju dregljajev. Najbolj klasična je rešitev z osvetlitvijo poti, ki vodi k bolj trajnostni izbiri (npr. zelena luč ob manjši porabi vode, rdeča ob prekomerni rabi vode). Ni nujno, da se pri tem uporabljajo posebne luči, saj bi s tem povečali porabo energentov. Dovolj je na primer že uporaba živih in kontrastnih barv, ki posameznika vodijo po poti do bolj trajnostne rešitve. Zanimive so tudi kombinacije, na primer tekstura poti, svetlobni poudarki in vonj, ki ustvarjajo kontekst izbire na način, da je bolj trajnostna izbira tudi bolj prijetna. Tak multisenzorični projekt je v Amsterdamu The Waterlicht. Ustvarili so kombinacijo svetlobe, zvoka in gibanja zraka, ki simulira dvig morske gladine. Študija odzivov obiskovalcev je pokazala, da je več kot 70 % udeležencev poročalo o povečanem občutku osebne odgovornosti za podnebne spremembe.

Tudi podobe narave in zvoki iz narave lahko pomembno vplivajo na vedenje. Zanimive so sodobne študije fotografij naravnih fraktalnih vzorcev (list, snežinka, brokoli). Študije potrjujejo, da se osebe ob takih podobah sprostijo in umirijo.

Senzorični elementi lahko javni prostor torej preoblikujejo v čutno izkušnjo trajnosti, v kateri oseba ne le prejme naravno informacijo, ampak jo doživi. Takšne intervencije presegajo racionalni nagovor in vzpostavljajo emocionalno, telesno povezanost s trajnostnimi izbirami. To pa je dobra popotnica, da dregljaj doseže trajnejši oz. dolgoročnejši učinek.