Vedno napačne starosti: vpliv ageizma na posameznike in družbo

Ageizem zajema vse stereotipiziranje in diskriminacijo, ki temelji na posameznikovi starosti ^{(World Health Organization, 2025)}. Pogosto se uporablja kot sopomenka za starizem (predvsem v tuji literaturi), vendar je starizem ožji pojem, ki se nanaša le na diskriminacijo starejših na podlagi njihove kronološke starosti, ne pa tudi na stereotipe in diskriminacijo, ki so je deležni ljudje drugih starostnih skupin. Diskriminacija na podlagi starosti se od drugih vrst diskriminacije, kot sta na primer seksizem ali rasizem, razlikuje po tem, da starost ni statična osebna lastnost, ki opisuje posameznika skozi celotno življenje, temveč je lastnost, ki se s časom spreminja. V nasprotju s spolom ali rasno pripadnostjo, ki ostajata nespremenjena skozi celotno življenje posameznika, bo posameznik zaradi staranja v svojem življenju pripadal različnim starostnim skupinam, tudi tistim, ki so podvržene diskriminaciji. Vsi, ki diskriminirajo na podlagi starosti, so nekoč bili ali bodo nekoč postali del te diskriminirane skupine. Posameznik, ki diskriminira mlade na podlagi starosti, je bil tudi sam nekoč mlad, in nekdo, ki diskriminira starejše na podlagi starosti, bo tudi sam nekoč star. Tako nihče ni imun na to vrsto diskriminacije.

Starizem in njegove posledice

Starostniki oziroma ljudje v pozni starosti (po 65. letu) so od vseh starostnih skupin najpogosteje izpostavljeni diskriminaciji na podlagi starosti ^{(Chang idr., 2020)}. Kljub temu so lahko žrtve starizma tudi mlajše osebe – v nekaterih kulturah ali poklicih so ljudje lahko označeni kot »prestari« že pri nižji starosti, ženske pa so »starostno« diskriminirane prej kot moški ^{(Duncan in Loretto, 2004)}. V tem smislu so paradoksalni tudi izsledki ene od tujih raziskav, ki kažejo, da so moški v svojih 30. letih na delovnem mestu v finančnem sektorju diskriminirani, ker so premladi, ženske iste starosti pa so bile hkrati prepoznane kot prestare in premlade ^{(Duncan in Loretto, 2004)}. Kljub vsemu pa je diskriminacija posameznikov do pozne starosti manj izrazita kot diskriminacija starostnikov.

Večina stereotipov o starostnikih je negativnih in se nanaša predvsem na domnevno zmanjšano kompetentnost starejših. Starizem ima izjemno negativen vpliv na duševno in telesno zdravje starostnikov ^{(Chang idr., 2020)}. V primerjavi z mlajšimi je bolj verjetno, da bo starostnikom onemogočen dostop do zdravstvene oskrbe. Prav tako starostniki predstavljajo manjši delež udeležencev v kliničnih preizkusih, tudi kadar gre za bolezni, ki so pri njih pogostejše kot pri mlajših (npr. Parkinsonova bolezen; ^{Chang idr., 2020}). Tudi če klinični preizkus pokaže zadovoljive učinke določenega protokola zdravljenja, to ne pomeni nujno, da bo enako učinkovit pri starejših bolnikih. Če gre za bolezni, za katerimi praviloma obolevajo starejši, je to še posebej problematično, saj lahko vodi v množično uporabo načinov zdravljenja, ki za to starostno skupino niso ustrezni.

Vsi, ki diskriminirajo na podlagi starosti, so nekoč bili ali nekoč še bodo postali del te diskriminirane skupine.

Ne glede na njihovo dejansko delovno zmožnost imajo starejši posamezniki težji dostop do dela, dodatnih poklicnih izpopolnjevanj in redkeje zasedajo vodilne položaje. Nekateri starostniki se zaradi tovrstne diskriminacije na delovnem mestu predčasno upokojijo, kar negativno vpliva tudi na njihovo finančno varnost, status v družbi in širino njihove družbene mreže ^{(Duncan in Loretto, 2004)}.

Starejši ljudje, ki imajo negativne stereotipe o staranju, se pogosteje vedejo tvegano (npr. kadijo), imajo več zdravstvenih težav, več simptomov depresivnosti, pri njih pa zaznavajo večji kognitivni upad in krajšo pričakovano življenjsko dobo ^{(Chang idr., 2020)}. Tako lahko starizem vodi v samouresničujočo prerokbo – starejši, ki pričakujejo slabšo kakovost življenja v starosti, imajo v resnici več težav kot posamezniki z bolj pozitivnim pogledom na staranje ^{(Chang idr., 2020)}.

Raziskave kažejo, da povečanje stikov s starejšimi (predvsem če so ti stiki prostovoljni, prijetni in ocenjeni kot kakovostni) ter več znanja o staranju zmanjša negativna prepričanja mladih o starejših ljudeh in s tem tudi anksioznost glede staranja, ki jo čutijo mladi ^{(Barnett in Adams, 2018)}.

Vpliv ageizma na mlade

Ageizem močno vpliva tudi na otroke in mlade, ki so diskriminirani zaradi starosti. Čeprav je omejevanje avtonomije otrok in mladih ter povečan nadzor nad njimi v nekaterih primerih upravičen in nujen zaradi njihovih razvojnih značilnosti (npr. prepoved pitja alkohola mladoletnim zaradi še trajajočega biološkega razvoja in večje nevarnosti zdravstvenih posledic ter zasvojenosti), je nespoštljiv odnos do otrok in mladih pogosto normaliziran tudi v situacijah, ko to nanje vpliva negativno. Nekateri ljudje (npr. filozof Thomas Hobbes ter nekateri kristjani) verjamejo, da so otroci že po naravi slaba, grešna bitja, ki jih je treba s kaznovanjem rešiti njihovih grešnih nagnjenj ^{(The Master’s University, b. d.; King, 1998)}. Otroci so lahko razumljeni tudi kot lastnina staršev – starše morajo ubogati in jim biti hvaležni, tudi kadar ti od njih zahtevajo stvari, ki niso v njihovem interesu ^{(Young-Bruehl, 2009)}. Posledica tega je socialna (in ponekod tudi zakonska) sprejemljivost telesnega kaznovanje otrok v številnih državah po svetu ^{(World Health Organization, 2025)}.

K zmanjšanju ageizma v družbi prispevajo spodbujanje medgeneracijskega sodelovanja, ozaveščenost o posameznih življenjskih obdobjih in sprejemanje zakonov, ki prepovedujejo diskriminacijo na podlagi starosti.

Podobna prepričanja veljajo tudi glede najstnikov, ki so pogosto označeni kot problematični in delikventni. Čeprav so najstniki bolj nagnjeni k tveganemu ali impulzivnemu vedenju kot odrasli, je večina najstnikov sposobna primernega vedenja. Kljub temu prepričanje, da so vsi najstniki problematični, vodi v sprejemanje diskriminatornih zakonov, ki v nekaterih državah policiji omogočajo, da mladim prepove druženje na javnih mestih, četudi ne kršijo nobenega zakona ^{(ALRC, 2010)}. V nekaterih državah je dovoljeno nameščati naprave, ki oddajajo zvok z visoko frekvenco, ki ga slišijo le otroci in mladi, starejši pa praviloma ne ^{(The Yes Loitering Project, b. d.)}. Ne-beli najstniki so še pogosteje kot njihovi belski vrstniki tarča nadlegovanja zaradi tovrstnih zakonoskih predpisov, hkrati pa so zanje običajno strožje in višje tudi morebitne kazenske sankcije ^{(ALRC, 2010)}.

Diskriminacija mladih vpliva nanje tudi ob prehodu v odraslost. Mladi težje najdejo zaposlitev za nedoločen čas in so pogosto prisiljeni sprejemati druge oblike dela (delo za določen čas, preko pogodbe ipd.; ^{Zagovornik načela enakosti, 2020}). Težave imajo lahko tudi pri iskanju stanovanja. Najemodajalci kot razloge za zavrnitev pogosto navajajo, da so mladi moteči, da neskrbno ravnajo z lastnino ter to, da dvomijo v njihovo zmožnost rednega plačevanja najemnine. Pri tem so še posebej diskriminirane nosečnice in mlade družine, saj številni lastniki nepremičnin v svojih stanovanjih ne želijo otrok oziroma se bojijo, da bi družino težje izselili kot samskega stanovalca ^{(Zagovornik načela enakosti, 2020)}.

Diskriminacija starostnikov in mladih: dve strani istega kovanca?

V sodobnem svetu vsaj del diskriminacije mladih, najverjetneje podobno kot diskriminacija starostnikov, izhaja iz njihove – pogosteje predpostavljene kot dejanske – nezmožnosti prispevanja k skupnosti. Tako mladi kot starostniki so pogosto dojeti kot breme za družbo, saj po mnenju drugih več prejemajo kot dajejo (npr. skrb sorodnikov, pokojnine, štipendije). Pri tem se pogosto ne upošteva, koliko je posameznik skupnosti že prispeval v preteklosti ali kakšen bo njegov prispevek v prihodnosti. S širjenjem negativnih prepričanj se zmanjšuje tudi zmožnost mladih in starejših za dejavno sodelovanje v skupnosti, uporabo njihovih  sposobnosti in dejansko prispevanje k skupnosti (npr. skozi zaposlitev, prevzem vodilnih položajev, delovanje v politiki), kar lahko obstoječe stereotipe še okrepi.

Starizem lahko vodi v samouresničujočo prerokbo – starejši, ki pričakujejo slabšo kakovost življenja v starosti, imajo dejansko več težav kot tisti z bolj pozitivnim pogledom na staranje.

Verjetnost napačne diagoze in onemogočen dostop do zdravljenja je v primerjavi s splošno populacijo pogostejši tako pri mladih kot pri starostnikih. Pri mlajših se pogosto predpostavlja, da pri opisovanju simptomov pretiravajo ali pa simptome zdravstveni in drugi strokovni delavci pripisujejo psihološkim dejavnikom (npr. anksioznost, šolska fobija; ^{Association for the Wellbeing of Children in Healthcare, 2021}). Pri starejših pa se simptome pogosto pripisuje normalnim procesom staranja (npr. kognitivni upad pri depresiji). Zaradi napačnih ali prepoznih diagnoz lahko pride do poslabšanja zdravstvenega stanja, zmanjšane sposobnosti za samostojno življenje, trajne oškodovanosti ali invalidnosti ter povečane smrtnosti (tudi zaradi samomora; ^{Chang idr., 2020}).

Zaključek

Na podlagi zapisanega lahko sklenemo, da je ageizem problem, ki vpliva na številne posameznike v naši družbi in na družbo kot celoto. Ker se pogosto prepleta z drugimi oblikami diskriminacije (npr. seksizmom), ga je včasih težko prepoznati, zato je še toliko bolj nujno, da smo pozorni tudi na to vrsto diskriminacije, ki vodi v slabšo kakovost življenja (predvsem pri starostnikih). Težava je tudi, da lahko mladi in starejši ta negativna prepričanja ponotranjijo ter se začnejo vesti v skladu z njimi, kar še poveča razširjenost predsodkov do teh starostnih skupin in vodi do negativnih izidov za posameznike, predvsem za starejše, ki imajo pogosto več napačnih prepričanj o staranju in starosti kot posamezniki v drugih razvojnih obdobjih. K zmanjšanju ageizma v družbi lahko prispeva spodbujanje medgeneracijskega sodelovanja, večje ozaveščanje o dejanskih značilnostih in zmožnostih ljudi v posameznih življenjskih obdobjih (predvsem o starostnikih) in sprejemanje zakonov, ki prepovedujejo diskriminacijo na podlagi starosti (npr. pri zaposlovanju). Pomembno je tudi ozaveščanje starostnikov in mladih o njihovih pravicah (zlasti na področju zdravstva in zaposlovanja), saj se morda ne zavedajo, da so njihove pravice kršene, ali ne vedo, kje lahko poiščejo pomoč.

Reference

Association for the Wellbeing of Children in Healthcare. (2021). Too young: An exploration of youth ageism report [Poročilo]. https://awch.org.au/wp-content/uploads/2021/10/Too-Young-An-Exploration-of-Youth-Ageism-Report.pdf

Australian Law Reform Commission. (2010). Public spaces. V Seen and heard: Priority for children in the legal process (ALRC Report 84, sekcija 18). https://www.alrc.gov.au/publication/seen-and-heard-priority-for-children-in-the-legal-process-alrc-report-84/18-childrens-involvement-in-criminal-justice-processes/public-spaces/

Barnett, M. D. in Adams, C. M. (2018). Ageism and aging anxiety among young adults: Relationships with contact, knowledge, fear of death, and optimism. Educational Gerontology, 44(11), 693–700. https://doi.org/10.1080/03601277.2018.153716

Chang, E.-S., Kannoth, S., Levy, S., Wang, S.-Y., Lee, J. E. in Levy, B. R. (2020) Global reach of ageism on older persons’ health: A systematic review. PLoS ONE, 15(1), članek e0220857. https://doi.org/10.1371/journal.pone.0220857

Duncan, C. in Loretto, W. (2004). Never the right age? Gender and age-based discrimination in employment. Gender, Work and Organization, 11(1), 95–115. https://doi.org/10.1111/j.1468-0432.2004.00222.x

Young-Bruehl, E. (2009) Childism—Prejudice against Children. Contemporary Psychoanalysis, 45(2), 251-265. https://doi.org/10.1080/00107530.2009.10745998

King, P. (1998). Thomas Hobbes’s children. V S. M. Turner in G. B. Matthews (ur.), The philosopher’s child (str. 65–83). University of Rochester Press.

Mladinski svet Slovenije. (2020). Diskriminacija mladih (MSS-061/20) [Poročilo]. https://mss.si/wp/wp-content/uploads/2020/07/MSS-061-20_-diskriminacija-mladih.pdf

The Master’s University (b. d.). The reality of your child’s sin nature. https://www.masters.edu/thinking_blog/the-reality-of-your-childs-sin-nature/

The Yes Loitering Project (b. d.). The issues. https://www.theyesloiteringproject.com/the-issues

World Health Organization. (2025). Corporal punishment of children and health. https://www.who.int/news-room/fact-sheets/detail/corporal-punishment-and-health

World Health Organization. (2025). Ageing: Ageism. https://www.who.int/news‑room/questions‑and‑answers/item/ageing-ageism