Moj najboljši prijatelj UI: vpliv uporabe umetne inteligence na medosebne odnose
Umetna inteligenca je v našem življenju vseprisotna. Njena zmerna raba za pogovor ima lahko pozitivne učinke na naše duševno zdravje in medosebne veščine, prav tako pa lahko zmanjša občutek osamljenosti. Pretirana in nepremišljena raba pa lahko vodi v socialno izolacijo, slabšanje medosebnih veščin in krepitev razdora med spoli. Umetna inteligenca preko interakcij z uporabniki lahko prevzame nezaželena vedenja, hkrati pa je njena raba v namene družabništva lahko tudi etično in trajnostno sporna. Lahko torej umetna inteligenca nadomesti medosebne stike?
Umetna inteligenca (UI) je prisotna vsepovsod – popravlja naše slovnične napake, analizira in preverja podatke, svetuje nam in nam pomaga pri iskanju informacij na spletu. Za nekatere pa UI predstavlja tudi vir za zadovoljevanje čustvenih in socialnih potreb. S porastom spletnih strani in aplikacij, ki omogočajo komunikacijo z umetno inteligenco (npr. ChatGPT ali Copilot) ali je to celo njihov osnovni namen (npr. Character.ai ali Replika), lahko ljudje z umetno inteligenco klepetajo kot z resnično osebo. Uporaba umetne inteligence nam lahko olajša vsakdanje življenje, hkrati pa ima lahko več negativnih vplivov na posameznika, družbo in okolje. Članek raziskuje prednosti in slabosti uporabe umetne inteligence ter njene vplive na medosebne odnose.
Prednosti in slabosti uporabe umetne inteligence
Čeprav se ljudje običajno zavedajo, da umetna inteligenca ni živo bitje, se v interakciji z njo večkrat obnašajo kakor bi se v interakciji s človekom in jo tudi doživljajo podobno kot bi doživljali interakcijo s človekom (Reeves in Nass, 1996). Takšna interakcija ima lahko pozitivne vplive, predvsem kadar ljudje svojih čustvenih in socialnih potreb ne morejo zadovoljevati preko pogovora in druženja z drugimi (npr. zaradi težav pri komunikaciji ali pomanjkanja tesnih medosebnih odnosov). Prav tako lahko interakcija z umetno inteligenco nudi varno okolje, v katerem lahko posameznik vadi socialne veščine, ki so potrebne za uspešno delovanje v neki vsakdanji situaciji (npr. razgovor za delo), ne da bi ga skrbele morebitne posledice (Franze idr., 2023). Raziskave prav tako kažejo, da opisovanje svojih skrbi umetni inteligenci lahko pomaga k boljšemu počutju in k zmanjšanju intenzivnih neprijetnih čustev kot sta jeza ali frustriranost (Hu idr., 2025).
Posamezniki interakcijo z umetno inteligenco doživljajo podobno kot interakcijo s človekom.
Hkrati pa je uporaba umetne inteligence povezana tudi z več težavami. Večina prosto dostopnih modelov umetne inteligence se uči iz podatkov, ki jih pridobiva s spleta in iz interakcij z uporabniki (King idr. 2024). To pomeni, da njeni odgovori oziroma odzivi na uporabnikova sporočila vselej ne predstavljajo ustreznega odziva za določeno situacijo. Če npr. posameznik za trening svojih socialnih veščin uporablja umetno inteligenco, ki ni bila zasnovana v ta namen, lahko te veščine nehote še poslabša. Prav tako se lahko umetna inteligenca zaradi učenja iz nenadzorovanih virov priuči tudi neželenih vedenj, kar lahko vodi v etično sporne in za posameznika stresne situacije. Tak primer je npr. vključevanje spolno eksplicitnih vsebin v pogovor tudi kadar posameznik tega ni zahteval oz. je temu eksplicitno nasprotoval (Namvarpour idr., 2025).
Med pogosteje izpostavljenimi problemi uporabe UI je tudi način zbiranja in deljenja osebnih podatkov – vse, kar je v umetno inteligenco vneseno, lahko ta uporabi pri svojih odgovorih v prihodnosti. Veliko razvijalcev UI modelov pri tem ni transparentnih glede načinov zbiranja in deljenja podatkov, ki jih njihov model uporablja (King idr. 2024). Za delovanje umetne inteligence je potrebno ogromno naravnih virov, kar je lahko sporno, sploh kadar gre za uporabo umetne inteligence, ko to ni nujno potrebno (Kandemir, 2025).
Končno pa uporaba umetne inteligence lahko vodi v odvisnost in socialno izolacijo, kar je velik problem, saj so k pretirani uporabi umetne inteligence bolj nagnjeni prav posamezniki, ki že imajo težave z medosebnimi veščinami in imajo manj stikov z drugimi (Franze idr., 2023).
Umetna inteligenca in medosedbni odnosi
Umetna inteligenca lahko vodi v zasvojenost, slabšanje medosebnih veščin in socialno izoliranost.
Morda najbolj zaskrbljujoči so torej vplivi uporabe umetne inteligence na medosebne odnose. Posamezniki, ki vstopajo v prijateljske ali romantične odnose z umetno inteligenco, so jo opisovali, kot bi opisovali pravo osebo, pa tudi svoj odnos z njo so opisovali kot bi opisovali odnos s sočlovekom, čeprav so se zavedali, da ne govorijo o osebi. To ni nič presenetljivega – ljudje človeške lastnosti pripisujemo živalim, pa tudi predmetom kot so vozila ali roboti. Samo po sebi to sicer ni problematično, težave pa se lahko pojavijo, kadar posameznik zaradi tega ni učinkovit pri uporabi umetne inteligence (npr. ji ne želi zastaviti težkega vprašanja, da se ne bi preveč namučila) ali pa v zvezi z umetno inteligenco čuti neprijetna čustva (npr. krivdo, ker ni klepetal z njo). Vseeno pa nekateri raziskovalci izpostavljajo, da so se uporabniki pri opisovanju svojega odnosa z umetno inteligenco vseeno bolj osredotočali nase, iz odgovorov pa je bilo razvidno manj recipročnosti, ki bi bila značilna za odnose z drugimi ljudmi. Ob tem so udeleženci raziskav izpostavljali, da jim je všeč, da je umetna inteligenca programirana tako, da ne želi končati odnosa in da ne more narediti nečesa, kar bi uporabnika lahko prizadelo (npr. ga prevarati). Kot prednost pa so izpostavili, da je umetna inteligenca vedno na voljo za pogovor in da jo lahko skozi pogovor oblikujejo, da lahko njeni odgovori postanejo vedno bolj predvidljivi in skladni z njihovimi željami (npr. Brandtzaeg idr., 2022; Pan in Mou, 2024). Razvijalci modelov umetne inteligence se navedenih »prednosti« zavedajo in nekateri modeli zato omogočajo, da uporabnik njihove odzive oceni, izbriše ali zamenja, lahko pa mu je tudi omogočeno, da vnaprej pripravi podlago za odzive umetne inteligence (npr. Replika).
Umetna inteligenca tako nima svoje osebnosti, kar pomeni, da svoje »vedenje« vedno prilagodi odzivom uporabnika. Čeprav to do neke mere v interakcijah počnejo tudi ljudje (npr. prilagodimo način govora, ko govorimo z majhnim otrokom ali zrcalimo držo sogovorca), ti še vedno ohranjajo tudi vedenje, ki je značilno prav za njih. Ker pa umetna inteligenca nima lastnih čustev, potreb, želja ali zanimanj, je celotna interakcija z njo osredotočena na potrebe in želje uporabnika. Temu tako – za razliko od medosebnih odnosov – ni treba upoštevati potreb in želja svojega sogovornika. Ob občasni rabi je za posameznika to lahko sproščujoče, saj mu omogoča, da govori o svojih zanimanjih ali skrbeh, ne da ga skrbi počutje sogovornika (npr. ali se dolgočasi). Ob prekomerni rabi pa lahko posameznik razvije preferenco za medosebne interakcije, ki so osredotočene nanj, zaradi česar ima lahko težave pri vzpostavljanju stikov z drugimi, saj ga lahko sogovorniki dojemajo kot nevljudnega. Kadar posameznik veliko časa preživi v komunikaciji z umetno inteligenco, sploh če nima veliko stikov z drugimi ljudmi, lahko to vpliva tudi na njegova prepričanja glede odnosov. Običajne medosebne interakcije lahko tako zaznava kot neprijetne ali težavne, vsako nestrinjanje pa kot uničevanje odnosa. To lahko vodi v porast neustreznih (previsokih) pričakovanj in negativnih odzivov do drugih ljudi ali umikanje iz odnosov z njimi.
Pretirana raba umetne inteligence, lahko vodi v še več negativnih prepričanj glede žensk in več nasilja proti njim.
Eden od hujših primerov neustreznih pričakovanj v odnosu z drugimi ljudmi so t. i. inceli. Inceli so posamezniki (večinoma heteroseksualni moški), ki menijo, da zaradi svojih značilnosti (predvsem videza) nimajo možnosti, da bi imeli spolne odnose z ženskami, kar pomeni, da so prisiljeni živeti v celibatu (angl. involuntary celibate). Ob tem menijo, da so za njihov celibat krive ženske, ki jih zavračajo. Zato jih ti moški dehumanizirajo (razčlovečijo) in vidijo kot manj vredna, nemoralna bitja, ki moškim kratijo pravice in uničujejo življenja. Ob večji dostopnostjo umetne inteligence, predvsem modelov, ki so specifično namenjeni simulaciji romantičnih odnosov, so inceli razglasili, da bodo ženske kmalu postale odveč, saj jih bo nadomestila umetna inteligenca. To nekateri sprejemajo kot pozitivno, saj upajo, da bo zaznana odvečnost žensk zmanjšala nasilje nad njimi in diskriminacijo, ki jo izvajajo inceli. Ker bodo njihove potrebe v interakciji z UI zadoščene, namreč več ne bodo čutili potrebe po interakciji z ženskami. Vseeno pa nekateri strokovnjaki menijo, da je bolj verjetno, da bo to problem še poslabšalo – umetna inteligenca te moške namreč navaja na ženske, ki so podrejene, vedno na voljo in oblikovane po posameznikovih željah (npr. Brascia, 2023; Butler, 2024). Pretirana raba umetne inteligence, predvsem modelov, ki simulirajo prijateljske ali romantične odnose, lahko povzroči slabšanje socialnih veščin ter vodi v še več negativnih prepričanj glede žensk in več nasilja proti njim. Poleg tega nekateri modeli umetne inteligence uporabnikom omogočajo, da ustvarijo umetno različico resničnih oseb, kar lahko vodi v deljenje osebnih podatkov teh žensk ter ustvarjanje in širjenje lažnih slik in posnetkov s spolno vsebino, ki prikazujejo resnične osebe (tudi mladoletne).
Pri uporabi umetne inteligence je torej pomembno, da se tako uporabniki kot razvijalci zavedajo njenih negativnih učinkov in delujejo v smeri njihovega zmanjševanja, saj se le tako lahko zagotovi, da je umetna inteligenca za uporabnike varna in koristna. Premišljena raba umetne inteligence nam lahko olajša delo, hkrati pa ima lahko tudi pozitivne učinke na duševno zdravje. Pretirana in nepremišljena raba umetne inteligence pa lahko vodi v slabšanje medosebnih veščin, kar lahko povzroči socialno izolacijo ali težave z duševnim zdravjem uporabnikov.
Brace, L. (2021). A Short Introduction To The Involuntary Celibate Sub-Culture. Center for research and evidence for security threats. https://crestresearch.ac.uk/resources/a-short-introduction-to-the-involuntary-celibate-sub-culture/
Brandtzaeg, P. B., Skjuve, M. in Følstad, A. (2022). My AI friend: How users of a social Chatbot understand their human–AI friendship. Human Communication Research, 26, 404–429. https://doi.org/10.1093/hcr/hqac008
Brascia, C. A. (2023). Virtual girlfriend, real love: How artificial intelligence is changing romantic relationships. EL PAÍS. https://english.elpais.com/author/clara-angela-brascia/
Butler, L. (2024). Incels are abusing AI women. Why is this a problem? – The New Feminist. The New Feminist. https://thenewfeminist.co.uk/2024/10/incels-are-abusing-ai-women-why-is-this-a-problem/
Franze, A., Galanis, C. R. in King, D. L. (2023). Social chatbot use (e.g., ChatGPT) among individuals with social deficits: Risks and opportunities. Journal of behavioral addictions, 12(4), 871–872. https://doi.org/10.1556/2006.2023.00057
Hu, M., Chua, X. C. W., Diong, S. F., Kasturiratna, K. T. A. S., Majeed, N. M. in Hartanto, A. (2025). AI as your ally: The effects of AI-assisted venting on negative affect and perceived social support. Applied psychology. Health and well-being, 17(1), e12621. https://doi.org/10.1111/aphw.12621
Kandemir, M. (2025). Why AI uses so much energy—and what we can do about it. Institute of Energy and the Environment. https://iee.psu.edu/news/blog/why-ai-uses-so-much-energy-and-what-we-can-do-about-it#:~:text=AI%20models%20consume%20enormous%20amounts,in%20regions%20experiencing%20water%20scarcity.
King, J. in Meinhardt, C. (2024). Rethinking Privacy in the AI Era: Policy Provocations for a Data-Centric World. ://hai.stanford.edu/white-paper-rethinking-privacy-ai-era-policy-provocations-data-centric-world
Namvarpour, M., Pauwels, H. in Razi, A. (2025). AI-induced sexual harassment: Investigating Contextual Characteristics and User Reactions of Sexual Harassment by a Companion Chatbot. https://doi.org/10.48550/arXiv.2504.04299
Pan, S. in Mou, Y. (2024). Constructing the meaning of human–AI romantic relationships from the perspectives of users dating the social chatbot Replika. Personal Relationships. https://doi.org/10.1111/pere.12572
Reeves, B. in Nass, C. (1996). The media equation: How people treat computers, television, and new media like real people and places. BiblioVault OAI Repository, University of Chicago Press.