Zmenkarije na aplikacijah: rešitev za ljubezen ali zgolj potrošniški trik?

V zadnjih letih so aplikacije za zmenke postale neizogiben del iskanja romantičnih partnerjev. Pri tem pa ne gre zanemariti negotovosti med tem, da so aplikacije zasnovane z namenom, da nam pomagajo najti pravega partnerja, ali pa so zgolj še ena platforma, ki skuša izkoristiti našo pozornost in čas za komercialni dobiček. Če so aplikacije namreč preveč učinkovite, izgubljajo uporabnike …

Na prvi pogled se zdi, da so aplikacije za zmenke priročne in učinkovite. Ponujajo nam možnost, da se hitro povežemo z drugimi, preučimo njihove profile in komuniciramo. A za to, da se zadržimo na platformi, aplikacije uporabljajo algoritme in psihološke trike, da nas spodbudijo k nenehnemu interakcijam – s t.i. “nagradami” kot so všečki in ujemanja, ki vzbujajo občutek uspeha ^{(Nader, 2025; Soloveyeva in Laskin, 2022)}. Tako razvijalci zagotovijo, da na njih preživimo čim več časa, kar posledično pomeni večji dobiček za razvijalce.

Preberi več:
Beti Burger (6. 12. 2024) · Svajpanje je zasvojljivo in daje občutek moči · Delo

Težavo predstavlja tudi možnost plačevanja za dodatne funkcionalnosti, pri čemer aplikacije niso transparentne in zato ni vedno jasno, kaj točno uporabnik plačuje. To, da uporabnik ne ve, kaj plača, sicer ni nujno problematično. Ljudje pogosto ne vemo, kako delujo naprave, ki jih uporabljamo – pomislimo samo na umetno inteligenco. Niti njeni ustvarjalci ne vedo natančno, kako pride do odgovorov. Težava pa nastopi, če je uporabnik zaveden, če mu denimo obljubijo več zadetkov, všečkov, zmenkov, pa se to ne zgodi. Ampak pomislite, ali kdo od nas že v naprej ve, katerim ljudem točno bo všeč, kdo bi z nami šel na zmenek.

Aplikacije za zmenke uporabnikom ponudijo širok nabor potencialnih partnerjev, vendar je težko ugotoviti, kateri zares ustrezajo resničnim potrebam uporabnikom. Vsak ima namreč o romantični zvezi sebi lastna pričakovanja, ki jih ni vedno mogoče ujeti s samo osnovnimi podatki v profilu. Aplikacije se seveda zanašajo na bogastvo podatkov, ki jih imajo o svojih uporabnikih in zgodovini njihove dejavnosti, a je vsak od nas pravzaprav edinstven in nemogoče je postaviti »pravila ljubezni«. Seveda, dobro je, da imata partnerja podobne interese, da sta si podobna in kaj je še teh splošnih pravil ^{(Montoya idr., 2008)}. Nekaterim so všeč temnolaske, drugim moški z brado ali brez očal. To je lahko določiti in ponuditi ustrezno osebo, a ljudje druge zaznavamo celostno in pogosto je težko določiti kaj je tisto, kar človeka naredi privlačnega, nezanimivega ali celo neprivlačnega. Podobni interesi pa ne pomenijo nujno dobrega humorja in iskrivega pogovora. Tukaj pa ponudniki aplikacij, tudi če bi imeli najboljše namene, ne morejo ničesar obljubiti. Ponujajo pač nabor, ki je dovolj zanimiv, da uporabnike spodbuja k nadalnji rabi aplikacij, tak, ki uporabnika preveč ne razočara (če preveč privlačni partnerji npr. ne odgovorijo) in ki vodi do nadalnjih dejavnosti (pogovor, zmenek), tudi če te niso uspešne in ne vodijo v trajne zveze. Po vsaki taki izkušnji namreč uporabnik »uspeh« verjetno pripiše aplikaciji.

Uporabniki smo vselej tudi potrošniki. Če ne plačamo z denarjem, smo produkt pač mi. Tudi če torej ne plačamo za nadgradnje aplikacij, naši podatki in zgodovina dejavnosti razvijalcem lahko služi zato, da z izboljšanjem svojih modelov več denarja iztržijo od drugih uporabnikov. Če je to prav ali ne, je vprašanje moralnih standardov vsakega od nas, a nekaj nam poskušajo prodati na vsakem koraku, tudi na področjih, ki so podobno občutljive kot ljubezen (npr. lepotni posegi, zdravje, strah pred smrtjo), a ljudi to navadno ne moti, če menijo, da so za svoj denar dobili to, kar so želeli. In kar je za nekoga maček v žaklju, se lahko drugemu zdi upravičena poraba denarja. Če npr. neka funkcionalnost v aplikaciji ponuja 20 novih potencialnih partnerjev, pa se izkaže, da se z nobenim od njih ne izide, bi uporabnik, ki je od storitve pričakoval trajno romantično zvezo, to zaznal kot prevaro. Kdo drug, ki si ni obetal pravljične poroke, ampak možnost za zabavo in kratkočasenje, pa je tako zadovoljil svoje psihološke potrebe po npr. povezanosti, in je z nakupom lahko zelo zadovoljen.

Odgovor na vprašanje, ali gre pri plačevanju za “zmenkarskih aplikacijah” za izkoriščanje je zato precej globlje, kot se zdi na prvi pogled. Kar je za nekoga izkoriščanje, je za drugega naslavljanje potreb trga. Povpraševanje in ponudba pa sta temelj našega ekonomskega in družbenega sistema. Hkrati obstoječi sistem določa načine našega mišljenja in opredeljevanja do tega, kar je prav in narobe, pa smo spet pri individualnih prepričanjih in vrednostnih sodbah. Dejstvo pa je, da so ljudje, ki imajo neko težavo, odlične potencialne stranke, saj lahko zadovoljimo neko njihovo potrebo. Ljudem, ki niso zadovoljni s svojo postavo prodajajo vodene vadbe, shujševalne napitke in lepotne posege, nezadovoljnim s svojo zaposlitvijo hitre dopisne študijske programe, ki bodo spremenili njihove zaposlitvene obete, bolnim vprašljive alternativne medicinske pristope, razočaranim nove politične stranke, osameljenim pa priložnost za tesne in pomenljive odnose. Prav povezanost z drugimi pa je ena od temeljnih psiholoških potreb ^{(Ryan in Deci, 2000)}.

Ne samo aplikacije za zmenke, skoraj vsa tehnologija deluje po podobnih načelih: neomejena vsebina, kratka besedila, slike, hitro dogajanje, igrifikacija (vpeljevanje zabavnih elementov, drobnih dosežkov, zmag in nagrad, ki resne vsebine delajo podobne zabavnim dejavnostim) in nagrajevanje, ki sproža naš nagrajevalni (dopaminergični) sistem ^{(Dores idr., 2025)}. Vsak všeček, komentar, ujemanje predstavlja povratno informacijo o tem, da smo dobri ali nekaj naredili dobro, kar zaznamo kot nagrado. Ker pa so te nagrade negotove in pogosto redke, se naši možgani naravnajo na to, da jih iščejo, kar spodbuja odvisništvo. Drsanje levo in desno ob ogledovanju slik je dober primer. To zahteva zelo malo miselnega napora, kandidatk in kandidatov nikoli ne zmanjka in nikoli ne vemo, če bo našemu odgovoru sledila nagrada, zato poskusimo še enkrat, pa še enkrat …

Na nek način je iskanje partnerja vselej podobno nakupovanju in prodajanju sebe, na spletnih aplikacijah je to le bolj očitno, eksplicitno. In ravno ta neposrednost dejstva, da se postavimo na ogled, da vemo, da nas drugi ocenjujejo, je lahko psihološko zelo naporna in izčrpavajoča ^{(Greene, 2016)}, sploh če je ne spremljajo pozitivni izidi. So pa aplikacije uporabnikom ponudile veliko širši nabor posameznikov, lažje načine ugotavljanja pomembnih značilnosti, navedenih v profilu in tako v teoriji omogočile iskanje partnerjev, ki bolj ustrezajo lastnim kriterijem. Vendar pa prevelika izbira obremeni naše psihološke zmožnosti in otežuje izbiro, zato lahko vodi tudi v »slabše« odločanje ^{(Baer in Schnall, 2021)}. Možnost hitre alternative pa ljudi ne spodbuja k poglobljenim pogovorom in odnosom, saj lahko ob prvem nestrinjanju, prvi ugotovljeni neskladnosti preprosto nadaljujejo z iskanjem po načelo: v morju je polno rib. A spremembe odnosov nikakor niso posledica zgolj aplikacij z zmenke, tukaj so še filmi in druge medijske vsebine, spletni vplivneži, splošni trend k individualizaciji in poudarjanju ideje o sledenju samim sebi in izpolnitvi lastnih potencialov ipd., kar pa lahko ima dvostranske učinke. Hkrati lahko nekatere ljudi opolnomoči, da izstopijo iz škodljivih ali nasilnih zvez, v katerih se ne počutijo dobro, druge pa odveže prilagajnja partnerju, ki je nujno v vsakem poglobljenem, ne le romantičnem odnosu.

Ena od bolj kontroverznih posledic uporabe aplikacij za zmenke je tudi pojav “ghostanja” – trenutek, ko nekdo nenadoma preneha odgovarjati, kar je lahko zelo boleče za tiste, ki so vložili čustveno vrednost v komunikacijo ^{(Thomas in Dunbar, 2021)}. Kljub temu, da so spletni uporabniki do njega precej kritični in razumejo njegove negativne posledice (npr. občutek negotovosti, manjvrednosti, zapuščenosti). Mnoge aplikacije spodbujajo to vedenje, saj omogočajo neomejeno izbiro – vedno lahko podrsamo levo ali desno in poiščemo naslednjega. Je pa res, da gre pri “ghostanju” za privlačno možnost izstopa iz potencialno neprijetne situacije. Nestrinjanje, morda celo delo na razreševanju konflikta je neprijetno, naporno, zahteva čas, razmislek in prilagajnaje. To pa je v nasprotju z idejo spletnih aplikacij, ki uporabnikom zagotavljajo hitro in nezahtevno storitev in lahko ima tudi širše družbene posledice. Ljudje smo namreč vse manj pripravljeni na soočenje z drugačnimi in drugače mislečimi, kar vodi v radikalizacijo in vse bolj razdeljeno družbo.

Seveda pa aplikacije za zmenke prinašajo tudi nekaj pozitivnih plati in odgovarjajo na številne potrebe sodobnega človeka in družbe. So cenovno dostopne in dosegljive kadarkoli in kjerkoli, kar odgovarja številnim ljudjem. Za mnoge so edini način, da spoznajo nove ljudi, še posebej za tiste, ki imajo težave pri spoznavanju partnerjev v resničnem življenju zaradi socialnih ovir ali preprosto zaradi hitrega tempa življenja. So dostopne kadarkoli in kjerkoli, ponujajo priložnost za ljudi z manj vsakodnevnimi stiki, da se povežejo s tistimi, ki imajo podobne interese, bodisi preko običajnih aplikacij bodisi preko specifičnih platform, kot je Strava za športnike. Koristne pa so lahko tudi za pripadnike specifičnih družbenih skupin, npr. LGBT posameznike, ki jim nudijo varnejše okolje, v katerem niso stigmatizirani in kjer lahko lažje najdejo druge z enako ali podobno spolno usmerjenostjo (a ti uproabniki pogosto poročajo, da so odnosi preveč površinski).

Na koncu je jasno, da tehnologija vpliva na to, kako iščemo in gradimo odnose. Kljub temu pa ostaja pomembno, da se zavedamo, da ljubezen ni le stvar algoritmov, ampak tudi naših čustev, želja in pripravljenosti za vlaganje v resnične, pristne odnose.

Reference

Baer, T. in Schnall, S. (2021). Quantifying the cost of decision fatigue: Suboptimal risk decisions in finance. Royal Society open science, 8(5), članek 201059. https://doi.org/10.1098/rsos.201059

Greene, B. (2016). A qualitative investigation into the psychological impacts of using mobile dating apps and online dating sites [Magistrsko delo]. Institute of Art, Design + Technology. https://hdl.handle.net/10779/iadt.25267006.v1

Dores, A. R., Peixoto, M., Fernandes, C., Marques, A. in Barbosa, F. (2025). The effects of social feedback through the “like” feature on brain activity: A systematic review. Healthcare, 13(1), članek 89. https://doi.org/10.3390/healthcare13010089

Montoya, R. M., Horton, R. S. in Kirchner, J. (2008). Is actual similarity necessary for attraction? A meta-analysis of actual and perceived similarity. Journal of Social and Personal Relationships, 25(6), 889–922. https://doi.org/10.1177/0265407508096700

Nader, K. (2025). The gamification of dating online. Theoria, 91(3), članek e12549. https://doi.org/10.1111/theo.12549

Ryan, R. M. in Deci, E. L. (2000). Self-determination theory and the facilitation of intrinsic motivation, social development, and well-being. American Psychologist, 55(1), 68–78. https://doi.org/10.1037/0003-066X.55.1.68

Soloveyeva, O. in Laskin, A. V. (2022). Gamification, Tinder effect, and Tinder fatigue: Dating as a CMC Experience. V J. Harris Lipshultz, K. Freberg in R. Luttrell (ur.), The Emerald Handbook of Computer-Mediated Communication and Social Media (str. 197–211). Emerald Publishing Limited. https://doi.org/10.1108/978-1-80071-597-420221012

Thomas, J. O. in Dubar, R. T. (2021). Disappearing in the age of hypervisibility: Definition, context, and perceived psychological consequences of social media ghosting. Psychology of Popular Media, 10(3), 291. https://doi.org/10.1037/ppm0000343