Psihologija poleti in psihologija poletja

Zadnji dnevi avgusta. Nepregledne kolone in večna, sploh ne vem več zakaj nepričakovana, ujetost na slovenskih avtocestah. Medtem ko učenci odštevajo zadnje dneve počitnic in se odrasli po vročem poletju počasi ogrevajo na delovne obrate, radijski napovedovalec – v imenu naroda, si mislim – špekulira o morebitnem indijanskem poletju. Vsaj tisti bolj vestni študenti si ob tem morda oddahnejo, jih čaka še en mesec, pa tudi kak njihov profesor še ni obupal nad idejo, da bo spisal tisti članek in potem za vikend še skok na odklop. Dva meseca (ali trije, vse je odvisno od perspektive) nista malo, pa vsako leto mineta, še preden se ju dobro zavemo. Naj se res sprijaznimo s tem, da se vse leto veselimo in delamo načrte, ki jih potem (premalo) uresničimo? In zakaj je – tudi po vseh teh letih, ko je šola že daleč za nami – misel na prvi september kot hladen tuš, ki nas budi v hladna jutra? 

Nostalgija in pričakovanja

Nekatere stvari so večne. Razvojni psihologi bi rekli tudi stabilne skozi življenje. Po divjem zaključevanju projektov in ocen se julija zdi, da se svet nenadoma ustavi. In nastopi tisti brezskrbni občutek, ko veš, da se od tebe pričakuje bolj malo, če sploh kaj, predvsem da uživaš. Večina ima zato na poletja lepe spomine – na občutek svobode, na dogodivščine, ki si jih zapomnimo za vselej in ki so nas oblikovale. Tudi zato misel na poletje v nas sproža občutke nostalgije; prijetne misli in željo po teh preteklih, prijetnih časih. Nostalgijo krepi tudi dejstvo, da so naši spomini na poletja deljeni: vsi smo uživali v počitnicah, s prijatelji smo se imeli lepo na morju, potovanje z družino pa nas je povezalo. Nostalgija je tako (lahko) tudi kolektivna in služi povezovanju in kohezivnosti med bližnjimi in v skupnosti ^{(Smeekes idr., 2018)}. Ima pa nostalgija tudi pomembne psihološke funkcije za posameznika ^{(Routledge idr., 2013; Wildschut in Sedikides, 2022)}. Pomaga nam lahko npr. uravnavati čustva, ko nam je težko, in v nas krepi zavedanje o vidikih sebe, ki so nam pomembni. 

Poletje ni samo sprememba vremena, ampak tudi sprememba v našem razpoloženju, zaznavah in vedenju.

V tem smislu je nostalgija pomembna tudi pri tem, kako mislimo o prihodnosti in kako oblikujemo pričakovanja o prihajajočem poletju. Ko se veselimo poletne brezskrbnosti in prijetnih dopustniških izkušenj, to v naših možganih sproža centre za nagrajevanje ^{(Jauhar idr., 2021)}. Raziskave zato kažejo, da je včasih užitek, ki ga občutimo v pričakovanju prijetne izkušnje (npr. dopusta), celo močnejši od tistega, ki ga občutimo, medtem ko to dejansko živimo (npr. potujemo) ^{(Nawijn, 2011; Nawijn idr., 2010)}. Seveda, ko razmišljamo o prihajajočem poletju, se osredotočamo samo na njegove prijetne vidike, manj pa mislimo o vročini, gneči na cestah in neprijetnem občutku, ko nam receptorka izstavi račun. Mimogrede, ker »bolečino« ob plačilu občutimo močneje kot užitek ob nagradi, ki jo s tem kupimo ^{(Kahneman in Tversky, 1979)}, je ljudem všeč, da za dopust, ki ni preveč oddaljen, plačajo vnaprej ^{(Jang idr., 2021; Prelec in Loewenstein, 1998)}.

Poletje kot vir stresa

Tudi če dopust plačamo vnaprej in imamo srečo na cesti, je lahko poletje vseeno stresno. V želji, da projekte zaključimo pred dopustom, lahko z delom pretiravamo, kar vodi v izčrpanost, ki nam preprečuje, da v poletju zares uživamo. Pričakovanja, ki jih oblikujemo, se s časom krepijo in lahko postanejo prevelika, kar lahko vodi v razočaranje, ko niso izpolnjena. Ob tem pa smo poleti izpostavljeni tudi pogostim primerjavam z drugimi. Saj veste, tisto ponarodelo vprašanje o tem, kam greste letos na morje … 

V vsaki družbi in družbeni skupini, ki ji pripadamo, se oblikujejo norme. To so razmeroma jasna in utrjena pričakovanja o tem, kaj je dobro, zaželeno, in o tem, kako se je treba obnašati. Če to prevedemo v jezik poletja in povežemo z zgoraj omenjenim vprašanjem: treba je uživati, potovati, veliko doživeti, vsaj za nas, ki poleti manj časa namenimo pedagoškim obveznostim, pa tudi izkoristiti čas in biti produktivni v raziskovalnem in publicističnem delu. Če že ne ob morju, pa vsaj s prijatelji ali na drugi primerno fotogenični poletni destinaciji.  

Norme niso nekaj, kar bi bilo vselej izrečeno. Pričakovanja in pravila izluščimo iz vsakodnevnih stikov z drugimi, iz pogovorov in opazovanja vedenja drugih, nato pa jih ponotranjimo, tako da postanejo naša osebna vodila, če to želimo ali ne. Ljudje tako poleti, pa tudi sicer, občutimo močan socialni pritisk, da opisanim pričakovanjem zadostimo, tudi če se povsem ne skladajo z našimi željami ali potrebami. Zaradi vseprisotnosti družbenih medijev, na katerih naši znanci in neznanci delijo svoje poletne fotografije, pa so standardi vse višji in vse težje se jim je izogniti, kar lahko kvarno vpliva na naše psihološko blagostanje. Pa ni vse v denarju, tudi tisti, ki bi si drag dopust lahko privoščili, pa jih to ne veseli, lahko zaradi neskladnosti svojih želja in življenjskih izkušenj s pričakovanji družbe čutijo napetost in nezadovoljstvo. 

Ohlapnejša struktura življenja ljudem omogoča bolj samostojno izbiro in načrtovanje dejavnosti, kar krepi zaznano avtonomijo.

V tem smislu je tudi pričakovanje poletja družbeno podkrepljeno. Misel na prihajajoče poletje in načrtovanje dopusta je kulturni obrazec, ki mu sledi večina ljudi. Poletje pa ob tem ponuja tudi možnost, da oblikujemo nove dnevne rutine, kar lahko na eni strani prinaša ugodje, na drugi pa lahko nekaterim pomanjkanje siceršnje strukture sproža tudi občutke tesnobe ^{(Prokopćáková, 2015)}. Številne poletne aktivnosti se ponavljajo iz leta v leto in v tem smislu predstavljajo rituale, ki so neločljivo povezani z našimi predstavami o poletju: zgodnje bujenje, da ujamemo trajekt, očetovsko druženje ob žaru s pivom (ki seveda služi »zalivanju čevapčičev«) ter lovljenje kresničk in zvezdnih utrinkov. Ti in podobni rituali opredeljujejo in uokvirjajo našo identiteto in našemu življenju dajejo smisel. 

Lahko pa visoka pričakovanja in primerjanje z drugimi, sploh če v dejavnosti nismo vključeni, vodijo tudi k strahu pred zamujanjem (bolj poznanem v angleškem izvirniku FOMO oz. fear of missing out). Ta občutek je lahko razmeroma intenziven prav poleti, ko se povsod veliko (zabavnega) dogaja in se pogosteje primerjamo z drugimi.  

Poleti sem najbolje

Dobro, boste rekli, večina v poletju vendarle uživa. Ohlapna struktura jim omogoča, da bolj samostojno izbirajo in načrtujejo svoje dejavnosti, kar krepi zaznavo avtonomije, ki sodi med temeljne psihološke potrebe. Hkrati imajo zaradi spremenjenih okoliščin ljudje možnost, da se umaknejo iz svojega vsakdana in družbenih vlog, ki jih imajo sicer. Poleti nismo dijaki in nadzorniki kakovosti, ampak dopustniki in zabavljači. Naša zaznava sebe lahko postane bolj prožna, odvisna od situacije in povezana z našo pripadnostjo skupinam. Poletje tako ponuja možnost za izražanje (bolj) avtentičnega sebe in priložnost za preoblikovanje identitete in premislek o prihodnosti in o tem, kaj si želimo in kaj bi spremenili. 

Pri uživanju v poletju nam gre na roko tudi vreme. Raziskave kažejo, da se ljudje poleti in v sončnem vremenu počutijo bolje ^{(Klimstra idr., 2011)}. Poleg že opisanih psiholoških dejavnikov, k temu prispevajo tudi daljši dnevi in izpostavljenost sončnim žarkom, ki zvišujejo ravni serotonina (t. i. hormon sreče) in vitamina D. 

Ko pa smo že pri daljših dnevih … Topli večeri in manj obveznosti ljudem omogočajo več druženja (na prostem, ob žaru?), kar prav tako prispeva k zadovoljevanju psiholoških potreb po povezanosti in ponuja priložnost za umik iz vsakdana in krepitev vezi z bližnjimi. Lahko pa več druženja, ki je pogosto povezano tudi z dodatnimi zadolžitvami (pakiranje, menjava lokacij in družbe, potem pa pranje vlažnih brisač), prispeva tudi k socialni izčrpanosti in občutkom izključenosti, če se ljudem zdi, da njihove potrebe po druženju niso zadovoljene. 

Ni torej vse zlato, kar se sveti. Tudi sonce ne. Za nekatere je poletje čas, ko trpijo zaradi visokih temperatur, ki prispevajo k slabšemu počutju (težje dihanje, omotica, napetost, slabši apetit), pa tudi produktivnosti. V vročini ljudje težje razmišljamo in delamo ^{(Rony in Alamgir, 2023)}. Pri redkih, pa vendar, se lahko pojavi tudi poletna sezonska afektivna motnja ^{(Kim idr., 2025)}. To je vrsta depresije oz. pomembno in dlje časa trajajoče poslabšanje v počutju in dejavnostih, ki se pojavi ob spremembi letnih časov ali vremena in ga lahko spremljajo občutki napetosti, brezupa, izgube motivacije, spremembe v spalnem ritmu in kognitivni učinkovitosti. 

Z veseljem bi tisto indijansko poletje

Poletje torej ni samo sprememba vremena, ampak tudi sprememba v našem razpoloženju, zaznavah in vedenju. Večino časa in za večino ljudi je poletje prijeten čas, ki ponuja veliko priložnosti, za druge in včasih pa je tudi naporno obdobje. Če mi dovolite, da ponudim nekoliko cenen nasvet: osredotočiti se je treba na tukaj in zdaj, ne pa loviti idealizirane ideje poletja. 

In ko smo ravno tukaj in zdaj, ne morem spustiti misli na naše načrte za poletje. Nekatere smo seveda izpolnili, veliko pa jih ostaja za jesen – ali za prihodnje poletje? Ker nočem verjeti, da poleti izgubimo svojo siceršnjo sposobnost načrtovanja, raje ponudim še eno psihološko pojasnilo. K preveč optimističnemu načrtovanju lahko prispeva tudi drugačna časovna perspektiva. Če načrtujemo za daleč v prihodnosti in o poletju razmišljamo kot o dolgem obdobju, lahko to poslabša naše možnosti za realistično oceno časa. Ujamemo se lahko v past previsokega optimizma, ki jo v psihologiji imenujemo napaka načrtovanja ^{(npr. Buehler idr., 2010)}. Poletje je tudi čas, ko se ritem življenja umiri, vsaj na njegovem začetku pa potrebujemo nekaj brezdelja – sploh zato, ker lahko marsikaj postorim jutri, saj je poletje še dolgo, mar ne? Nato pa zaznava številnih možnosti, ki so nam na voljo (naj grem na poletni koncert, na izlet ali končno uredim svojo omaro?), oteži naše odločanje in vodi v odločitveno utrujenost ^{(npr. Baer in Schnall, 2021)}. 

Kakorkoli že, ker se v tem času bolj ali manj vsi strinjamo o tem, da nam idej za preživljanje zadnjih poletnih dni ne manjka, vseeno računam na tisto indijansko poletje …  

Reference

Baer, T. in Schnall, S. (2021). Quantifying the cost of decision fatigue: Suboptimal risk decisions in finance. Royal Society open science, 8(5), članek 201059. https://doi.org/10.1098/rsos.201059

Buehler, R., Griffin, D. in Peetz, J. (2010). The planning fallacy: Cognitive, motivational, and social origins. Advances in Experimental Social Psychology, 43, 1–62. https://doi.org/10.1016/s0065-2601(10)43001-4

Jang, Y., Miao, L. in Chen, C.-C. (2021). Pay now or pay later: The impact of time on payment preference in hotel booking. Journal of Vacation Marketing, 28(4), 439–454. https://doi.org/10.1177/13567667211066323

Jauhar, S., Fortea, L., Solanes, A., Albajes-Eizagirre, A., McKenna, P. J., in Radua, J. (2021). Brain activations associated with anticipation and delivery of monetary reward: A systematic review and meta-analysis of fMRI studies. PloS one, 16(8), članek e0255292. https://doi.org/10.1371/journal.pone.0255292

Kahneman, D. In Tversky, A. (1979). Prospect theory: An analysis of decision making under risk. Econometrica, 47, 263–291.

Kim, K., Kim, J., Jung, S., Kim, H. W., Kim, H. S., Son, E., Ko, D. S., Yoon, S., Kim, B. S., Kim, W. K., Lim, C., Kim, K., Lee, D. in Kim, Y. H. (2025). Global prevalence of seasonal affective disorder by latitude: A systematic review and meta-analysis. Journal of Affective Disorders, 390, članek 119807. https://doi.org/10.1016/j.jad.2025.119807

Klimstra, T. A., Frijns, T., Keijsers, L., Denissen, J. J. A., Raaijmakers, Q. A. W., van Aken, M. A. G., Koot, H. M., van Lier, P. A. C., & Meeus, W. H. J. (2011). Come rain or come shine: Individual differences in how weather affects mood. Emotion, 11(6), 1495–1499. https://doi.org/10.1037/a0024649

Nawijn, J. (2011). Happiness through vacationing: Just a temporary boost or long-term benefits? Journal of Happiness Studies, 12(4), 651–665. https://doi.org/10.1007/s10902-010-9221-y

Nawijn, J., Marchand, M. A., Veenhoven, R. in Vingerhoets, A. J. (2010). Vacationers happier, but most not happier after a holiday. Applied Research in Quality of Life, 5(1), 35–47. https://doi.org/10.1007/s11482-009-9091-9

Prelec, D. in Loewenstein, G. (1998). The red and the black: Mental accounting of savings and debt. Marketing Science, 17(1), 4–28. https://doi.org/10.1287/mksc.17.1.4

Prokopćáková, A. (2015). Personal need for structure, anxiety, self-efficacy and optimism. Studia Psychologica, 57(2), 147–162. https://doi.org/10.21909/sp.2015.02.690

Rony, M. K. K. in Alamgir, H. M. (2023). High temperatures on mental health: Recognizing the association and the need for proactive strategies. Health Science Reports, 6(12), članek e1729. https://doi.org/10.1002/hsr2.1729

Routledge, C., Wildschut, T., Sedikides, C. in Juhl, J. (2013). Nostalgia as a resource for psychological health and well‐being. Social and Personality Psychology Compass, 7(11), 808–818. https://doi.org/10.1111/spc3.12070

Smeekes, A., Jetten, J., Verkuyten, M., Wohl, M. J. A., Jasinskaja-Lahti, I., Ariyanto, A., Autin, F., Ayub, N., Badea, C., Besta, T., Butera, F., Costa-Lopes, R., Cui, L., Fantini, C., Finchilescu, G., Gaertner, L., Gollwitzer, M., Gómez, Á., González, R., …, van der Bles, A. M. (2018). Regaining in-group continuity in times of anxiety about the group’s future: A study on the role of collective nostalgia across 27 countries. Social Psychology, 49(6), 311–329. https://doi.org/10.1027/1864-9335/a000350

Wildschut, T. in Sedikides, C. (2022). Psychology and nostalgia: Towards a functional approach. V M. H. Jacobsen (ur.), Intimations of nostalgia: Multidisciplinary explorations of an enduring emotion (str. 110–128). Bristol University Press. https://doi.org/10.46692/9781529214789.007