Strokovnjak Eva Klemenčič Mirazchiyski

Učinki epidemije COVID-19 na blagostanje, poučevanje in učenje v slovenskem izobraževanju: povzetek ugotovitev za politiko in prakso

Pandemija COVID-19 je predstavljala največjo motnjo izobraževalnega procesa v zadnjem stoletju. Izzivi, s katerimi so se izobraževalni sistemi, zaposleni in drugi deležniki (učenci, dijaki in študenti) soočali v času njenega trajanja, so sprožili številne razprave o njenih kratkoročnih in dolgoročnih učinkih na izobraževalni proces. V prispevku zato na kratko prikazujemo najpomembnejše rezultate raziskovalnega projekta “Učinki pandemije COVID-19 na šolanje, učitelje in učence: Dobro počutje/blagostanje, poučevanje in učenje” ter iz njih izhajajoča priporočila za sistemsko podporo izobraževalnemu procesu ob morebitnih prihodnjih motnjah izobraževanja.

Razumevanje dejavnikov učne uspešnosti učencev priseljencev

Naraščajoče število učencev priseljencev v šolah v Sloveniji in drugod povečuje potrebo po poglobljenem razumevanju dejavnikov njihove učne uspešnosti. Prispevek predstavlja pregled sodobne mednarodne literature, katere cilj je bolj celostno osvetliti dejavnike, povezane z učnimi dosežki učencev priseljencev. Na podlagi 27 tujih študij, objavljenih v zadnjih petih letih, ugotavljamo, da učna uspešnost učencev priseljencev izhaja iz kompleksnega prepleta jezikovnih, psihosocialnih, individualnih psiholoških ter širših družbenih in sistemskih dejavnikov. Posebej izpostavimo omejitve zgolj kratkoročnih jezikovnih programov, pomen vključujočega šolskega okolja ter vlogo dispozicijske rezilientnosti. Ugotovitve pregleda predstavljajo izhodišče za razvoj celovitejših teoretičnih modelov in za oblikovanje bolj učinkovitih ter pravičnejših izobraževalnih praks za učence priseljence v Sloveniji in širše. Razumevanje kompleksnosti dejavnikov učne uspešnosti učencev priseljencev in njihovega medsebojnega delovanja namreč omogoča preseganje poenostavljenih razlag, prepoznavanje ranljivih skupin ter razvoj učinkovitih izobraževalnih politik in praks, ki zmanjšujejo tudi strukturne neenakosti (na področju vzgoje in izobraževanja in tudi širše).

Poučevanje retorike in argumentacije lahko spodbuja družbeno udejstvovanje mladih

Že od antičnih časov velja predpostavka o povezanosti med retoriko in udejstvovanjem v politiki in družbi. V raziskavi smo ugotovili, da predpostavka velja tudi pri slovenskih osnovnošolcih. Tisti, ki poročajo, da so se pogosteje učili o pristopih retorike in argumentacije, so se namreč pogosteje udeleževali dejavnosti v šoli ter različnih društvih, prav tako pa se jim zdi verjetneje, da se bodo v prihodnosti udeleževali volitev in sodelovali v drugih političnih dejavnostih.