Poučevanje retorike in argumentacije lahko spodbuja družbeno udejstvovanje mladih
Že od antičnih časov velja predpostavka o povezanosti med retoriko in udejstvovanjem v politiki in družbi. V raziskavi smo ugotovili, da predpostavka velja tudi pri slovenskih osnovnošolcih. Tisti, ki poročajo, da so se pogosteje učili o pristopih retorike in argumentacije, so se namreč pogosteje udeleževali dejavnosti v šoli ter različnih društvih, prav tako pa se jim zdi verjetneje, da se bodo v prihodnosti udeleževali volitev in sodelovali v drugih političnih dejavnostih.
S študijo, ki smo jo predstavili na znanstveni konferenci The 31st International Scientific Conference Educational Research and School Practice, smo želeli raziskati jezikovno dimenzijo državljanskega izobraževanja in njen prispevek k pripravljenosti mladih za družbeno in politično (državljansko) udejstvovanje. Zanimalo nas je torej, če pogostejša raba pristopov k poučevanju retorike in argumentacije, kot jih ocenjujejo učenci, prispeva k pogostejšim diskusijam v razredu, boljšemu državljanskemu vedenju in višji pripravljenosti za družbeno in politično udejstvovanje.
Prispevek je bil predstavljen na znanstveni koneferenci The 31st International Scientific Conference Educational Research and School Practice, ki je potekala 6. decembra 2024 v Beogradu.
Več v knjigi povzetkov →
Pri tem smo privzeli opredelitev državljanstva kot vrsto diskurzivne prakse (Kock in Villadsen, 2017), to je oblike socialnega vedenja, ki se opredmeti (tudi) skozi jezikovne izmenjave. Takšna opredelitev predpostavlja, da je poučevanje retorike in argumentacije, ki se ukvarjata s tem, kako se spretno izražati in kako oblikovati argumente oz. utemeljitve, ki bodo prepričljive, nujni element izobraževanja na tem področju. Hkrati pa je razumevanje državljanstva kot diskurzivne prakse skladno s klasično tradicijo poučevanja retorike, ki zagovarja edinstven izobraževalni okvir, temelječ na sistematičnem poučevanju kritičnega branja, aktivnega poslušanja ter prepričljivega pisanja in govorjenja. Te veščine se namreč ne opredmetijo le v znanju ali pismenosti, ampak prispevajo tudi k oblikovanju samozavestnega državaljana – posameznika, ki ve in zna delovati v javnem življenju, za kar potrebuje omenjene veščine.
Omenjen okvir poučevanja retorike, ki ga lahko uporabimo tudi za spodbujanje aktivnega državljanstva, s pridom uporabljajo moderni pristopi k poučevanju retorike. Pri tem se osredotočajo na različne vidike, kot so državljanska participacija (Dainville in Sans, 2016; Danisch, 2015; Ferry, 2017; Kock in Villadsen, 2012; 2017), kritična pismenost (Mortensen, 2012; Rutten in Soetaert, 2013), stilistika (Burke, 2010; Murphy, 2020) in govorne sposobnosti (Holmes-Henderson idr., 2022). Poleg tega potrebo po eksplicitnem poučevanju retorike in argumentacije podpirajo tudi izsledki študij, ki kažejo, da lahko ta izboljša veščine, ki jih mladi potrebujejo za udejstvovanje v družbi, spodbuja razvoj kritičnega mišljenja, kulturne pismenosti in sposobnosti sodelovanja v demokratičnih procesih (Brett & Thomas, 2014; Costello, 1995; Evagorou et al., 2023; Larrain et al., 2021; Rapanta et al., 2020; Shi et al., 2021).
Poučevanje retorike v Sloveniji
Že več kot 20 let se slovenski osnovnošolci in dijaki o temah, povezanih z družbo in državljanskim udejstvovanjem, učijo pri obveznih in izbirnih predmetih ter različnih medpredmetnih dejavnostih. S tem sledimo tudi mednarnodnim usmeritvam, ki poudarjajo pomen pridobivanja znanja in veščin, ter spodbujanje pozitivnega odnosa in vrednost, ki jim omogočajo učinkovito interakcijo z drugimi, kritično mišljenje, družbeno odgovorno vedenje in demokratično delovanje (Evropska komisija/EACEA/Eurydice, 2017, str. 9).
Je pa pri tem nekoliko zanemarjena jezikovna dimenzija, kar se odraža tudi v tem, da v šolah manjka neposrednega in eksplicitnega poučevanja veščin retorike in argumentacije. Te veščine so namreč pogosto razumeljene kot »naravne« oz. spontane zmožnosti, ki jih učenec razvije spotoma in jih nato pridoma uporabi v dialogu ali razpravi. V slovenskih osnovnih šolah se tako veščin retorike učenci sistematično učijo le pri enem od izbirnih predmetov v 9. razredu, če ga seveda izberejo. Podatki pa kažejo, da predmet ni med bolj obiskanimi, saj se izvaja le v približno 60 do 70 od 455 osnovnih šol v Sloveniji (Žmavc, 2019).
Izsledki raziskave
V raziskavi smo uporabili podatke, zbrane v okviru Mednarodna raziskave državljanske vzgoje in izobraževanja ICCS 2022 (za več informacij glej npr. Klemenčič Mirazchiyski, 2023). V njej je sodelovalo 3.466 slovenskih osmošolk in osmošolcev, starih okrog 14 let. Ugotovili smo, da so zaznave o pogostosti poučevanja pristopov retorike in argumentacije (npr. učenje o tem, kako tvoriti prepričljive izjave ali preveriti izvedljivost neke ideje) nizko, a pomembno povezani z zaznavo razredne klime kot bolj odprte za diskusijo. Hkrati se učenci, ki poročajo, da so se pogosteje učili o retoriki, močenje strinjajo s tem, da je za dobregrega državljana pomembno, da se družbeno udejstvuje.
Vas zanima več?
Podrobnejše rezultate si lahko ogledate tudi v predstavitvi →
Preverili smo tudi to, ali zaznana pogostost učenja o retoriki in argumentaciji napoveduje različne vrste sedanjega in prihodnjega udejstvovanja: udejstvovanje v okviru šole, udejstvovanje v skupnosti in društvih, prihodnje udeleževanje volitev in drugo politično udejstvovanje (npr. pridružitev politični stranki ali kandidiranje na volitvah). Pogotost udejstvovanja oz. pripravljenost za tovrstno udejstvovanje je v splošnem povezano s pogostostjo učenja retorike, pomembni pa so tudi spol učencev, njihovo etnično poreklo (če so priselnjenci ali ne), jezik, ki ga govorijo v domačem okolju in to, kako je razredna klima naklonjena pretresanju idej. Z drugimi besedami in natančneje lahko zapišemo, da pogostost poučevanja retorike prispeva k bolj odprti razredni klimi, ta pa prispeva k pogostejšemu udejstvovanju.
Kaj vse zapisano pomeni?
Čeprav ima raziskava nekaj omejitev, med katerimi velja izpostaviti to, da gre za ocene učencev, ki morda niso točne (nekaterim se morda zdi, da so se retorike in argumentacije učili redkeje ali pogosteje, kot je to resnično), so ugotovitve lahko pomembne za razumevanje udejstvovanja mladih in načrtovanje dejavnost v šolah.
Če poučevanje retorike v Sloveniji ni sistematično in v večini primerov ne prav pogosto, lahko predpostavimo, da bi bolj organiziran način poučevanja lahko imel še veliko bolj pozitivne posledice. Pri tem seveda ne mislimo le na politično in družbeno udejstvovanje, ampak tudi na druge veščine, ki jih krepimo s poučevanjem teh vsebin (kritično mišljenje in pismenost, govorne sposobnosti) in ki jih učenci lahko uporabijo pri drugih predmetih in dejavnostih izven šole.
Ena od preprostih možnosti je spodbujanje izvedbe obstoječega izbirnega predmeta, bolj smela pa seveda razmislek o smiselnem vključevanju vsebin v prenovljene učne načrte osnovnošolskega izobraževanja. Pristopi retorike in argumentacije so namreč razmeroma splošni in zato uporabni pri marsikateri dejavnosti oz. šolskem predmetu.
Brett, P., in Thomas, D. (2014). Discovering argument: Linking literacy, citizenship education, and persuasive advocacy. Journal of Social Science Education, 13(4), 66–77. https://doi.org/10.2390/JSSE-V13-I4-1350
Burke, M. (2010). Rhetorical pedagogy: Teaching students to write a stylistics paper. Language and Literature, 19(1), 77–98. https://doi.org/10.1177/0963947009356727
Costello, P. (1995). Education, citizenship and critical thinking. Early Child Development and Care, 107(1), 105–114. https://doi.org/10.1080/0300443951070112
Dainville, J., in Sans, B. (2016). Teaching rhetoric today: Ancient exercises for contemporary citizens. Educational Research and Reviews, 11(20), 1925–1930. https://doi.org/10.5897/ERR2016.3003
Danisch, R. (2015). Building a social democracy: The promise of rhetorical pragmatism. Lexington Books.
Evagorou, M., Vrikki, M., in Papanastasiou, E. (2023). Students’ and teachers’ voice on the outcomes of a citizenship education curriculum. Citizenship, Social and Economics Education, 22(2), 100–117. https://doi.org/10.1177/14788047231193917
Evropska komisija/EACEA/EURYDICE. (2017) Citizenship education at school in Europe – 2017: Eurydice Report. Publications Office of the European Union. https://eurydice.eacea.ec.europa.eu/publications/citizenship-education-school-europe-2017
Ferry, V. (2017). Exercising empathy: Ancient rhetorical tools for intercultural communication. Nordicum–Mediteraneum, 12(3). https://nome.unak.is/wordpress/author/ferry/
Holmes‐Henderson, A., Žmavc, J., in Kaldahl, A. (2022). Rhetoric, oracy and citizenship: curricular innovations from Scotland, Slovenia and Norway. Literacy, 56(3), 253–263. https://doi.org/10.1111/lit.12299
Klemenčič Mirazchiyski, E. (2023). Mednarodna raziskava državljanske vzgoje in izobraževanja (IEA ICCS 2022): Nacionalno poročilo – prvi rezultati. Pedagoški inštitut. https://www.pei.si/wp-content/uploads/2023/12/nacionalno_porocilo_ICCS22.pdf
Kock, C., in Villadsen, L. V. (2012). Rhetorical citizenship and public deliberation. Penn State University Press.
Kock, C., in Villadsen, L. V. (2017). Rhetorical citizenship: Studying the discursive crafting and enactment of citizenship. Citizenship Studies, 21(5), 570–586. https://doi.org/10.1080/13621025.2017.1316360
Larrain, A., Fortes, G., in Rojas, M. (2021). Deliberative teaching as an emergent field: The challenge of articulating diverse research agendas to promote educational experiences for citizenship. Frontiers in Psychology, 12, članek 660825. https://doi.org/10.3389/fpsyg.2021.660825
Mortensen, P. (2012). The work of illiteracy in the rhetorical curriculum. Journal of Curriculum Studies, 44(6), 761–86. https://doi.org/10.1080/00220272.2012.730282
Murphy, J. J. (2020). Roman writing instruction as described by Quintilian. V: J. J. Murphy in Ch. Thaiss (ur.), A short history of writing instruction from ancient Greece to the modern United States (četrta izdaja, str. 40–82). Routledge, Taylor & Francis Group.
Rapanta, C., Vrikki, M., in Evagorou, M. (2020). Preparing culturally literate citizens through dialogue and argumentation: rethinking citizenship education. The Curriculum Journal, 32(3), 475–494. https://doi.org/10.1002/curj.95
Rutten, K., in Soetaert, R (2013). Rhetoric, citizenship, and cultural literacy. CLCWeb: Comparative Literature and Culture, 15(3), 1–9. https://doi.org/10.7771/1481-4374.2242
Shi, Y., Shen, X., Wang, T., Cheng, L., in Wang, A. (2021). Dialogic teaching of controversial public issues in a Chinese middle school. Learning, Culture and Social Interaction, 30, članek 100533. https://doi.org/10.1016/J.LCSI.2021.100533
Žmavc, J. (2019). Pouk retorike v osnovnem in srednješolskem izobraževanju – analiza stanja in predlog smernic za njeno oživitev. Pedagoški inštitut.