Kultura kot orodje oblikovanja nacionalne identitete: primer Evrovizije

Počasi, a s strumnimi koraki vstopamo v čas, ko bodo oblake nadomestili sončni žarki, oblačila z dolgimi rokavi pa bomo za nekaj mesecev pospravili v najbolj skrite kotičke naših omar. Medtem ko za nekatere ta čas zaznamujejo neskočna druženja z ljubljenimi ob vonju brstenja narave, ki nam vlivajo upanje v nov začetek, pa za navdušence nad Tekmovanjem za pesem Evrovizije ta čas predstavlja intenzivno spremljanje komentarjev o pesmih, ki jih bodo sodelujoče države predstavile na enem najbolj gledanih televizijskih dogodkov na svetu. A namesto, da bi pestro predevrovizijsko obdobje predstavljalo odmik od vsakdanje resničnosti, se zdi, da je Evrovizija vse bolj v ospredju intenzivnih polemik in kot takšna dogodek, ki slovi po svoji kontroverznosti.

Če tekmovanja in z njim povezanega dogajanja ne spremljate, naj vam na kratko orišem kontekst. Evropska radiodifuzna zveza (v nadaljevanju: EBU) je konec leta 2025 po skoraj dveh letih razprav o sodelovanju Izraela na omenjenem tekmovaju odločila, da ta lahko nastopi s svojo pesmijo ^{(European Broadcasting Union, 2025)}. V luči humanitarne krize v Gazi je ta odločitev sprožila razpravo o nekonsistentnosti vrednot EBU-ja z njihovimi dejanji. Ta namreč v osrčje tekmovanja postavlja vključevalnost, raznolikost in enakopravnost ^{(European Broadcasting Union, b. d.)}, hkrati pa dopušča, da v tekmovanju sodelujejo države kot je npr. Izrael, ki je bil obtožen izvajanja genocida nad prebivalci Gaze. Zaradi napovedanega nastopa Izraela na Evroviziji 2026 se je pet držav, med njimi tudi Slovenija, odločilo za bojkot in s tem odstop od tekmovanja ^{(Savage in Youngs, 2025)}. Nekatere od teh držav so se odločile tudi, da tekmovanja ne bodo prenašale v živo.

Razprave o Evroviziji niso zgolj pretirano politiziranje zabavnega dogodka, temveč odmev temeljnega vprašanja o tem, kako kultura (so)deluje pri oblikovanju kolektivne identitete.

V odziv so se na spletu razvnele burne razprave: nekateri so zagovarjali stališče, da vrednote tekmovanja ne morejo ostati takšne kot so, če na njem nastopa država, ki naj bi izvajala genocid ^{(Office of the United Nations High Commissioner for Human Rights, 2025)}, drugi pa vztrajali pri tem, da mora Izrael na tekmovanju ostati, saj naj bi šlo za apolitični kulturni dogodek. Te razprave tako porajajo širša vprašanja, ki so pomembna tudi v kontekstu (socialne) psihologije: Kako sta kultura in kulturna produkcija povezani z nacionalno identiteto? Kako se lahko kulturno izražanje in izdelke uporablja za prikrivanje in odvračanje pozornosti od vojnih zločinov? Zakaj se nekateri odločajo za kulturni bojkot in ali ta sploh deluje?

Kultura kot del nacionalne identitete in vpliv kulturnega ustvarjanja

Najprej, kako skupine sploh nastanejo? Teorija socialne identitete ^{(Tajfel in Turner, 1979)} pojasnjuje, da se ljudje identificiramo s svojo skupino in da se te skupine razmejujejo od drugih, kar med drugim prispeva k zviševanju samopodobe posameznikov oz. članov te skupine. Socialna identiteta se oblikuje skozi tri osnovne procese: kategorizacijo sebe in drugih v socialne skupine, identifikacijo s skupinami, ki se skladajo z našimi obstoječimi prepričanji in zaznavami, ter primerjanje z drugimi skupinami. Recimo, da ste velik oboževalec neke glasbene skupine. Odločite se, da se boste pridružili skupini oboževalcev, ki o glasbeni skupini veliko razglablja na družbenih omrežjih (kategorizacija), saj vam ta glasbena skupina veliko pomeni. Z drugimi oboževalci se hitro povežete, saj imate podobne interese (identifikacija) in ste pripravljeni na družbenih omrežjih tudi vstopati v burne razprave z oboževalci drugih glasbenih izvajalcev, ki so konkurenti vaši ljubljeni skupini (primerjanje).

Eden od načinov, na katere lahko država preko kulture oblikuje svojo identiteto in upravlja s svojo javno podobo, je t. i. prikrivanje preko glasbe (angl. songwashing).

Skupine, v katere se lahko kategoriziramo in se z njimi identificiramo, so lahko zelo številčne. To so lahko celotni narodi, ki se primerjajo z drugimi narodi glede gospodarske uspešnosti ali športnih dosežkov, ali pa manjše, kot so navijaške skupine, v katerih se lahko razvije izrazita medskupinska sovražnost v obliki denimo pretepov po športnih tekmah.

Kultura predstavlja pomemben del identitete naroda. Umetnost (literatura, arhitektura, glasba in likovna umetnost) deluje kot simbolni izraz skupnih vrednot, zgodovine in kolektivnega spomina ^{(Mangaliso, 1999)}. Vsakdo izmed nas se lahko v tem smislu spomni vsaj enega umetniškega dela, ki je postalo simbol generacije ali političnega gibanja. In četudi gre v osnovi zgolj za umetniško delo, ne moremo zanikati njegovega simbolnega pomena in tega, da ima pomemben vpliv na nas oz. na našo nacionalno identiteto.  

Prav zaradi tega sta kultura in nacionalna identiteta tesno prepleteni. Narod ustvarja kulturo oz. kulturne izdelke, ti pa utrjujejo občutek pripadnosti določenemu narodu. Nacionalni simboli, kot sta zastava in himna, pogosto sprožajo močna čustva ponosa in pripadnosti ^{(Polsci Institute, 2026)}. To lahko opazimo tudi ob športnih dogodkih, ko ob spremljanju podelitve medalj ob zvokih himne in ob pogledu na zastavo prihaja do močnega čustvenega odziva gledalcev. Kultura torej ni zgolj stranski produkt nastanka naroda, saj kulturno ustvarjanje sooblikuje identiteto naroda, zato je mogoče sklepati, da se kulturo uporablja kot orodje oblikovanja pozitivnega mnenja o socialni skupini, kateri pripadamo.

Ohranjanje pozitivne identitete naroda skozi prizmo kulture

Kot sem že omenila, si različne socialne skupine, npr. navijači, oboževalci, pa tudi narodi, prizadevajo za ohranjanje ugleda lastne skupine ^{(Tajfel in Turner, 1979)}. To se lahko kaže v vsakdanjih praksah, kot so (včasih pretirano) obrambne razprave med pripadniki različnih družbenih skupin na družbenih omrežjih, pa tudi v institucionaliziranih oblikah kulturnega predstavljanja, na primer na mednarodnih tekmovanjih kot je Evrovizija. Ta torej ni le glasbeni dogodek, temveč tudi prostor simbolnega tekmovanja med državami, ki omogoča gradnjo in ohranjanje ugleda ter oblikovanje in utrjevanje identitete naroda preko kulture.

Eden od načinov, na katere lahko država preko kulture oblikuje svojo identiteto in upravlja s svojo javno podobo, je t. i. prikrivanje preko glasbe (angl. songwashing). Pri tem gre za strategijo uporabe glasbe kot orodja, s katerim se prikrivajo politične težave in kršitve človekovih pravic na nekem območju oz. v državi ^{(Biasioli, 2023; Kosciejew, 2025)}. Glasba v tem primeru torej deluje kot orodje mehke moči, namenjeno notranji legitimizaciji in zunanji samopromociji države. Gre za vplivanje brez prisile, z ustvarjanjem privlačne podobe države in naroda. Biasioli ⁽²⁰²³⁾ kot primer navaja Rusijo, ki je leta 2021 na Evrovizijo poslala pevko, ki je pripadnica etnične manjšine, ter se s tem širši evropski javnosti predstavila kot etnično vključujoča država, kljub obstoječim strukturnim neenakostim v državi.  Ker lahko države preko kulturnega ustvarjanja in predstavljanja upravljajo s svojo javno podobo in s tem odvračajo pozornost od političnih težav ali vojnih zločinov, se postavi vprašanje, kako se lahko kot posamezniki in kot družba zoperstavimo takšni manipulativni rabi kulture.

Kulturni bojkot in smiselnost njegovega izvajanja

Eden od načinov, s katerim se lahko upremo zlorabi kulturnega ustvarjanja, je kulturni bojkot. Ta označuje organizirane kampanje, katerih cilj je zavračanje kulturnih izmenjav med institucijami ali državami, ki izvajajo zatiralske prakse ^{(Duncan, 2016)}. Takšni bojkoti delujejo kot simbolno in moralno orodje pritiska, saj zmanjšujejo legitimnost in ugled narodov, držav oz. drugih deležnikov, ki so povezani s kršitvami človekovih pravic. Kulturni bojkot se je zgodovinsko izkazal za učinkovitega v primeru apartheida v Južni Afriki, kjer je bil del širšega mednarodnega pritiska ^{(Mangaliso, 1999)}. Tudi danes lahko podobne oblike pritiska opazimo v t. i. kulturi izključevanje (angl. cancel culture), pri čemer posamezniki preko družbenih omrežij množično pozivajo k bojkotu javnih osebnosti, podjetij ali dogodkov zaradi spornih političnih stališč ali dejanj. Čeprav gre v primerjavi z udeležbo na volitvah ali protesti za manj tradicionalno obliko političnega delovanja, ima lahko (kulturni) bojkot pomembne dolgoročne učinke, tudi za posameznika.  Takšne oblike kolektivnega delovanja vplivajo na javno mnenje, občutek družbene odgovornosti in na pripravljenost institucij, da se zavzemajo za spremembe ^{(Traversa idr., 2023)}.

Zaključek

Kultura ima ključno vlogo pri oblikovanju nacionalne identitete in mednarodne podobe različnih narodov. Primer Evrovizije razkriva, da kulturni dogodki zato niso nevtralni prostori, temveč okolja političnih pomenov, simbolov in interesov. Kulturni bojkot, ki ga lahko opazimo v odzivu na udeležbo Izraela na tekmovanju Evrovizija, se v tem okviru pokaže kot še posebej relevantno orodje političnega delovanja, ki opozarja, da v svetu, prežetem z neenakimi razmerji moči, popolna apolitičnost ni mogoča.

Razprave o Evroviziji zato niso zgolj pretirano politiziranje na prvi pogled zabavnega dogodka, temveč odmev bolj temeljnega vprašanja o tem, kako kultura (so)deluje pri oblikovanju kolektivne identitete. Ko razmišljamo o tem, ali je nek kulturni dogodek “političen”, pravzaprav razmišljamo o tem, kakšno družbo želimo soustvarjati.

Reference

Association for the Wellbeing of Children in Healthcare. (2021). Too young: An exploration of youth ageism report [Poročilo]. https://awch.org.au/wp-content/uploads/2021/10/Too-Young-An-Exploration-of-Youth-Ageism-Report.pdf

Biasioli, M. (2023). Songwashing: Russian popular music, distraction, and Putin’s fourth term. The Russian Review, 82(4), 682–704. https://doi.org/10.1111/russ.12516

Duncan, J. (2016). Cultural boycott as a form of resistance: Lessons from South Africa. Transformation Critical Perspectives on Southern Africa, 92(1), 60–83. https://doi.org/10.1353/trn.2016.0027

European Broadcasting Union (b. d.). On what values is the Contest based? Eurovision.com. https://www.eurovision.com/faqs/

European Broadcasting Union (4. 12. 2025). EBU members show clear support for reforms to reinforce trust and protect neutrality of Eurovision Song Contest, allowing all Members to participate. https://www.ebu.ch/news/2025/12/ebu-members-show-clear-support-for-eurovision-reforms

Kosciejew, M. R. H. (2025). Songwashing and cultural boycotting the Eurovision song contest: A soft power/disempowerment analysis of Israel’s entry to Eurovision 2024 during the Israel-Hamas war. Popular Music and Society, 48(3), 318–345. https://doi.org/10.1080/03007766.2025.2485784

Mangaliso, N. A. (1999). Cultural boycotts and political change. V N. C. Crawford in A. Klotz (ur.), How sanctions work (str. 199–220). Palgrave Macmillan. https://doi.org/10.1057/9781403915917_12

Office of the United Nations High Commissioner for Human Rights. (2025). Document A/HRC/60/CRP.3: Human rights and humanitarian implications related to the escalating conflict in the Occupied Palestinian Territory, including East Jerusalem, and in Israel (Advance unedited version). United Nations Human Rights Council. https://www.ohchr.org/sites/default/files/documents/hrbodies/hrcouncil/sessions-regular/session60/advance-version/a-hrc-60-crp-3.pdf

Polsci Institute (9. 1. 2026). The formation of national identity: Language, culture and symbols. https://polsci.institute/political-theory/formation-national-identity-language-culture-symbols/#the-relationship-between-nation-and-culture

Savage, M. in Youngs, I. (5. 12. 2025). Boycotts and arguments – can the Eurovision Song Contest survive its biggest crisis? BBC.com. https://www.bbc.com/news/articles/c9vjrg1nky0o

Tajfel, H. in Turner, J. C. (1979). An integrative theory of intergroup conflict. V W. G. Austin in S. Worchel (ur.), The social psychology of intergroup relations (str. 33–47). Brooks/Cole.

Traversa, M., Tian, Y. in Wright, S. C. (2023). Cancel culture can be collectively validating for groups experiencing harm. Frontiers in Psychology, 14, članek 1181872. https://doi.org/10.3389/fpsyg.2023.1181872