Psihologija (pred)volilnega odločanja

Volitve so pred vrati. Na malih zaslonih, radijskih sprejemnikih in v kratkometražnih posnetkih na družbenih omrežjih se znova in znova soočajo politični kandidati, ki razpravljajo o svojih dosežkih in aferah političnih nasprotnikov. Cilj je torej poudariti svoje prednosti in pomanjkljivosti drugih, ob tem pa se predstaviti kot dostopen in prijeten človek. Prepričevanje volivcev v zadnjih tednih pred volitvami tako ne potekala zgolj z analitičnimi predstavitvami preteklega dela in s pomočjo dobre argumentacije. Nasprotno, namen sporočil je pogosto prepričevati skozi moč čustev – svariti pred temno prihodnostjo ali vlivavati upanje v krasni novi svet.

Če malce pomislimo, to ne preseneti nikogar od nas. Kako je torej mogoče, da se ljudje kljub temu ne osredotočajo na oprijemljive podatke in se namesto tega pustijo prepričati? In če argumentiranje ne služi ničemur, kakšna je vloga predvolilnih soočenj? Tudi raziskave kažejo, da ljudje pred volitvami pogosto ne preberejo programov političnih strank ^{(npr. Adams idr., 2014)}, niti teh ne dojemajo kot posebej pomembnih. Kako torej ljudje oblikujejo svoje volilne odločitve? Na kratko: zanašajo se na splošne vrednostne ocene posameznih kandidatov in političnih strank.

Motiviranost političnih izbir

V neki raziskavi so ljubiteljicam kave predstavili znanstvene dokaze o škodljivosti kofeina za zdravje. Ljubiteljice kave tem ugotovitvam niso verjele in so aktivno iskale protiargumente, medtem ko so tiste udeleženke, ki kave niso marale, spremenile svoja stališča ter kofein začele zaznavati kot škodljiv ^{(Kunda, 1987)}. Tako kot pri kavi velja tudi pri politiki. Ljudje informacije interpretirajo v skladu s svojimi obstoječimi prepričanji in željami. Če se informacije z njimi skladajo, je to super, če ne, pa toliko slabše za informacije. In bolj kot so obstoječa prepričanja utrjena, manj verjetno je, da bomo sprejeli ali verjeli informaciji, ki jim nasprotuje.

Interpretacije političnih informacij vodi tudi motiv ohranjanja pozitivnih sodb o lastni skupini, kandidatih, ki jih podpiramo in političnih pogledov, ki jih z njimi delimo.

Ko torej ljudje poslušajo izjave političnih kandidatov, teh ne obdelajo podrobno in v spomin ne shranijo vseh podrobnosti o obljubah, reformah in zakonih. Namesto tega oblikujejo splošno vrednostno sodbo (z drugimi besedami: vtis), ki odseva bistvo povedanega, podrobnosti pa hitro pozabijo ^{(Lodge idr., 1989)}. S tako oblikovanimi vtisi ljudje skušamo organizirati zapleteno politično resničnost, da ta postane čim bolj razumljiva. In v tem smislu lahko razumemo tudi politične opredelitve. Če se nekdo zaznava kot levičar, ve, da so desne ideje slabe, pri presojanju političnih argumentov pa lahko te hitro primerja z obstoječim prepričanjem ali politika uvrsti v politični prostor.

In ko smo že pri politikih: raziskave ugotavljajo, da so temeljne razsežnosti, na podlagi katerih jih vrednotimo, njihova kompetetnost, sposobnost vodenja, integriteta in empatičnost ^{(Funk, 1996)}. Pri oceni kandidatov (ekonomski) interes volilca in pridobivanje največjih koristi zase pogosto nista najbolj pomembna. Podatki namreč kažejo, da denimo prav ljudje z najnižjimi prihodki – ki bi lahko največ pridobili od »levih« ekonomskih politik kot so višji socialni transferji – pogosteje volijo desne politične stranke, ki takšne ugodnosti in spodbude praviloma omejujejo ali onemogočajo ^{(Lois idr., 2025)}. Ob tem se lahko spomnimo tudi številnih Američanov latinoameriškega porekla, ki so v ZDA volili za kandidata Trumpa. Prav to skupino prebivalcev pa predsednik Trump z uporabo represivnih aparatov disciplinira in izganja iz države.

Primeri, kot so glasovanje volivcev z nižjim družbeno-ekonomskim položajem za ekonomsko konservativne stranke ali podpora latinoameriških volivcev Trumpu, kažejo, da politične odločitve pogosto niso neposredno povezane z materialnimi interesi volivcev ali s preudarnim tehtanjem argumentov. Razmišljanje o političnih temah in oblikovanje volilnih odločitev torej ne temelji na racionalni presoji programov, ampak ga usmerja želja po ohranjanju pozitivne samopodobe, podobe skupine, ki ji pripadamo, ali sistema vrednot, ki ga zagovarjamo ^{(Jost idr., 2013)}. V tem smislu politično odločanje deluje predvsem kot način potrjevanja pripadnosti, ne pa kot hladna racionalna izbira med programskimi alternativami.

Ohranjanje lastnih prepričanj

Z ohranjanjem in branjenjem svojih obstoječih prepričanj ljudje vzdržujejo kognitivno ravnovesje – stanje, v katerem si različne misli in prepričanja ne nasprotujejo, temveč sobivajo v harmoničnem ravnovesju ^{(Festinger, 1957)}. Ljudje zato nezavedno in avtomatično uporabljajo takšne strategije zbiranja in presojanja informacij, ki potrjujejo to, v kar verjamejo in vedo. To pa pomeni, da tudi ob presojanju novih informacij (npr. ob spremljanju političnih razprav) pogosto pridejo do zaključkov, ki so jih v resnici oblikovali že v naprej.

Volivci torej politične informacije obdelujejo tako, da samodejno tvorijo čustveno povezavo s političnim kandidatom ali idejo, ki aktivira obstoječa prepričanja in čustva ter tako usmerja vrednotenje povedanega in slišanega. Če smo torej nekemu političnemu kandidatu ali kandidatki naklonjeni, bomo njen govor vrednotili kot bolj zanimiv, zaupanja vreden ter relavaten. Če pa nam kandidat iz katerega koli razloga ni simpatičen, bomo povsem enak govor vrednotili negativno ^{(Trucharte idr., 2025)}.

Razmišljanje o političnih temah in oblikovanje volilnih odločitev ne temelji na racionalni presoji programov, ampak ga usmerja želja po ohranjanju pozitivne samopodobe, podobe skupine, ki ji pripadamo, ali sistema vrednot, ki ga zagovarjamo

Ljudje prav tako več časa namenijo raziskovanju in razmišljanju o političnih kandidatih, ki so jim všeč, in manj o tistih, ki jih ne podpirajo ^{(Redlawsk, 2002)}. To pomeni, da ljudje dejavno iščejo informacije, ki so skladne z njihovimi prepričanji, in se tako vse bolj ograjujejo v svoje vrtičke, kjer se z nasprotnimi pogledi niti ne srečajo. Raziskave denimo kažejo, da so ameriški republikanci raje prebrali povsem isto novico, če je bila predstavljena na televiziji Fox News (tipično republikansko usmerjena platforma), kot če je bila objavljena na CNN (tipično demokratska platforma), pri demokratih pa se je pokazal obraten vzorec ^{(Iyengar in Hahn, 2009)}. Ljudje torej dejavno vstopajo v informacijska okolja, ki potrjujejo njihove obstoječe poglede, kar le še krepi njihovo prepričanost v lastne (ideološke) sodbe, prvotna čustvena ocena kandidata pa se s tem še bolj utrjuje. Poleg dejavnosti ljudi pa so v tem procesu pomembna tudi spletna okolja, ki na podlagi algoritmov uporabnikom namenoma predstavljajo informacije, ki so jim všeč. Tako se na družbenih omrežjih ustvarjajo sobe odmeva, v katerih je posameznik soočen pretežno s pogledi, ki se skladajo z njegovimi (političnimi) stališči in jih tako še dodatno utrjujejo ^{(npr. Sunstein, 2018)}. To pa lahko sčasoma vodi do večje družbene polarizacije ^{(Hobolt idr., 2023)} ali celo radikalizacije ^{(Fahad in Mustafa, 2024)}, saj lahko ljudje svoja stališča zaznavajo kot bolj prisotna in pogosta – tudi če so ta denimo skrajna. To pa stališča normalizira in legitimira.

Poistovetenje s političnimi idejami in akterji

Volivci v (pred)volilni čas torej ne vstopajo kot nepopisan list. Ko razmišljajo o svoji vlogi in položaju v družbi, se zaznavajo kot člani različnih družbenih skupin (npr. Slovenec, prostovoljni gasilec, zdravnik). Podobno velja tudi za politično-ideološki kontekst, v katerem se ljudje poistovetijo (identificirajo)  z izbrano politično grupacijo. V Sloveniji se kaže, da je identifikacija s skupino podpornikov levice oziroma desnice razmeroma jasno prisotna ^{(Mekiš Recek, 2025)}, hkrati pa ta delitev predstavlja tudi najbolj izrazito ločnico glede temeljnih družbenih vprašanj pri nas ^{(Ruggeri idr., 2021)}.

Čeprav politična identiteta za večino ljudi morda ni najpomembnejša socialna identifikacija, lahko v predvolilnem obdobju postane ena bolj pomembnih. Člani skupin, torej podporniki strank, si namreč v obilici informacij in pogledov prizadevajo ohranjati razlikovanje v odnosu do nasprotne skupine. V času zaostrenih političnih razprav zato posamezniki pogosto aktivirajo svoje politične identitete, ki nato usmerjajo njihovo razmišljanje, interpretacijo informacij in politične presoje.

Hkrati pa lahko volivci, motivirani z željo po ohranjanju pozitivne (samo)podobe lastne skupine, razvijejo pristrane načine interpretacije političnih informacij. Tako se lahko znajdejo v sporih glede tega, kaj je nek politik s svojo izjavo v resnici mislil. Njegovi podpornik bodo denimo trdili, da je šlo zgolj za neškodljivo izjavo, lapsus, medtem ko bodo nasprotniki do iste izjave bolj kritični in jo npr. razumeli kot žaljivo ali neprimerno ^{(Gift in Lastra-Anadón, 2025)}. Interpretacije političnih informacij torej vodi tudi motiv ohranjanja pozitivnih sodb o lastni skupini, kandidatih, ki jih podpiramo in političnih pogledov, ki jih z njimi delimo.

Ljudje dejavno iščejo informacije, ki so skladne z njihovimi prepričanji, in se tako vse bolj ograjujejo v svoje vrtičke, kjer se z nasprotnimi pogledi niti ne srečajo.

Takšni načini pristrane interpretacije političnih informacij deloma temeljijo že na selektivnem priklicu informacij iz spomina. V idealnem primeru bi namreč nove informacije popravljale stara, napačna prepročanja. Vendar pa raziskave kažejo, da ljudje svojih obstoječih prepričanj ne posodabljajo radi, niti tega ne počnejo pogosto. Razlog za to je, da ob srečanju z osnovnim dražljajem (na primer političnim kandidatom) aktivirajo mrežo povezanih idej, ki podpirajo določenega kandidata ali politično stranko kot celoto. Posledično nove informacije (na primer dejstvo, da je politik obsojen za svoja koruptivna dejanja) pogosto ne omajejo prepričanja o poštenosti politikov, četudi novi dokazi temu očitno nasprotujejo ^{(npr. Su, 2022)}. Namesto tega bodo podporniki takega politika pogosto našli načine za diskreditacijo novega dejstva in ga na primer označili za zaroto ^{(npr. Fischle, 2000)}.

V skrajnih primerih lahko socialne identifikacije celo povsem nadomestijo pomen vsebinskih programov in dejanskih stališč kandidata o izbranih družbenih vprašanjih. Volivci se tako za kandidate ne odločajo nujno zato, ker bi njihova vizija prihodnosti, predstavljena v političnem programu, najbolj ustrezala njihovim lastnim pogledom, temveč zato, ker se identificirajo z določeno socialno-politično skupino (npr. stranko), katere predstavnik je tudi ta politik ^{(Jenke in Huettel, 2017)}. Ta fenomen jasno nasprotuje klasičnemu dojemanju informiranega in odgovornega volivca, ki se pred izborom informira o možnostih, ki so na voljo, in izbere s svojimi pogledi najbolj skladnega predstavnika, ki bi ga želel poslati v hram demokracije. Na to kažejo tudi podatki o naraščajočem sovraštvu med privrženci različnih političnih skupin v Srednji Evropi (npr. med podporniki različnih političnih strank), ki se kaže kljub temu, da obstaja relativno visoka raven strinjanja glede številnih družbenih vprašanj med političnimi skupinami ^{(Reiljan, 2019)}.

Branjenje sistema

Ni pa nujno, da na prvo mesto volilci postavljajo svoj osebni interes. Grožnje, usmerjene na posameznika, imajo namrelč praviloma manjši vpliv na volilne odločitve kot grožnje, usmerjene v družbo kot celoto ^{(Gibson idr., 2020)}. V tem smislu so še posebej pomembne simbolne grožnje, pri katerih ljudje zaznavajo, da so ogroženi njihov način življenja, vrednote in temeljna načela, ki urejajo našo družbo. Tak primer je strah pred tem, da bi zaradi priseljencev morali nehati govoriti svoj jezik ali spremeniti način oblačenja (npr. nositi naglavno ruto), pa tudi strah pred tem, da bi izgubili različne svoboščine (npr. pravico do opravljanja splava). V teh primerih ne gre za grožnjo vsakemu posamezniku, ampak predvsem širšemu sistemu in statusu-quo, v katerem ljudje živijo.

Dober primer odziva na zaznano simbolno grožnjo »odslovenjenja« slovenske prestolnice so t. i. harmonikarski protesti, ki naj bi bili izraz »prave« slovenske kulture. Hkrati pa grožnja narodu (»slovenskosti«) deluje tudi kot učinkovita retorična figura, ki jo pogosto zasledimo v govorih skrajno desno usmerjenih politikov ^{(Schmuck in Matthes, 2017)}. Pri tem se kaže, da so ljudje močno motivirani k ohranjanju obstoječega stanja, saj jim to omogoča, da miselno zmanjšajo zaznano zapletenost in negotovost prihodnosti. Takšni učinki pa so lahko še močneje prisotni v času, kot je danes, ko je prihodnost že v splošnem (morda celo objektivno) zaznana kot negotova in polna nevarnosti.

Želja po ohranjanju obstoječega stanja pomembno usmerja tudi dejansko politično odločanje. Tako podatki kažejo, da volilci pogosteje ponovno izvolijo predstavnike, ki so že na (politični) poziciji (angl. incumbent effect). Njihovo delo namreč že poznajo, kar jih dela bolj predvidljive ^{(Anderson in Glomm, 1992)}. Na drugi strani pa so lahko številne reforme in spremembe, ki jih prinašajo odločitve posameznih vlad, zaznane kot nepredvidljive novosti oziroma prekinitve ustaljenega reda, ki jih je mogoče uokviriti tudi kot grožnje ustaljenemu načinu življenja. Posledično lahko politiki, ki obljubljajo vrnitev v »normalno stanje« in hkrati poudarjajo boj proti simbolnim kolektivnim grožnjam, uspešno nagovarjajo volivce. Ljudje namreč radi verjamejo, da je svet, v katerem živijo, pravičen ^{(Lerner, 1980)}.

Čeprav med ljudmi obstajajo razlike v tem, kako močno je to prepričanje izraženo, ima verjetje v pravičen svet pomembno vlogo pri zaznavanju politične realnosti. Tako lahko pojasnimo, zakaj tudi posamezniki z nižjim družbeno-ekonomskim položajem podprejo politične opcije, ki jim ne prinašajo neposrednih osebnih koristi, temveč predvsem zagotavljajo ohranjanje obstoječega sistema in neenakosti v družbi. S tem se na eni strani izognejo dodatni negotovosti in turbulencam, hkrati pa ohranjajo prepričanje o tem, da je svet, v katerem živijo že pravičen – da denimo ekonomski sistem, ki omogoča večje razslojevanje hkrati omogoča, da tisti, ki si to s svojim delom in trudom resnično zaslužijo, tudi obogatijo in upravičeno živijo bolje. S tem lahko ohranjajo tudi zaznane možnosti za lastni napredek in ohranjajo pozitivne predstave o sebi, saj bi pripisovanje lastnega nizkega ekonomskega položaja sistemskim nepravičnostim lahko delovalo paralizirajoče ter spodkopalo njihovo vero v bolj svetlo prihodnost.

Za konec

Kaj vse opisano pomeni za izid bližajočih se volitev? Tega s psihologijo ne moremo napovedati. Lahko pa z razumevanjem psiholoških mehanizmov političnega odločanja bolje prepoznamo različne (škodljive) načine prepričevanja v okviru vse bolj polarizirajočih političnih kampanj, ki pogosto postajajo tudi agresivne. Takšni načini prepričevanja lahko namreč skozi poudarjanje groženj volilce spodbujajo, da se odločajo na podlagi motivov, pri katerih so pogosto v ospredju strah, negotovost in zaskrbljenost glede prihodnosti. Takšno odločanje lahko dolgoročno vodi v erozijo demokratičnih vrednot in načel v družbi, saj se politične preference vse manj oblikujejo skozi razmislek o programih, argumentih in skupnem dobrem, vse bolj pa skozi občutke ogroženosti, pripadnosti in nasprotovanja drugim skupinam. V takšnem okolju postane prostor za dialog ožji, politična polarizacija pa se poglablja. Po drugi strani pa lahko krepitev strahu, nenehno omenjanje groženj in spodbujanje neprijetnih čustev do sodržavljanov prispevajo tudi k izgubi občutka za skupnost, k nižji zaznani kakovosti življenja, nižjemu zadovoljstvu in slabšemu psihološkem blagostanju. Cilji politikov, ki si prizadevajo za zmago, ki naj bi jim omogočila delovanje v korist države, torej niso vselej usklajeni s (psihološkimi) potrebami ljudi. Zato naj še enkrat več velja, da cilj ne upravičuje vseh sredstev.

Reference

Adams, J., Ezrow, L. in Somer‐Topcu, Z. (2014). Do voters respond to party manifestos or to a wider information environment? An Analysis of Mass‐Elite Linkages on European Integration. American Journal of Political Science, 58(4), 967–978. https://doi.org/10.1111/ajps.12115

Anderson, S. P. in Glomm, G. (1992). Incumbency effects in political campaigns. Public Choice, 74(2), 207–219. https://doi.org/10.1007/bf00140768

Fahad, A. in Mustafa, S. E. (2025). Locked in echoes: unveiling the dynamics of social media echo chambers and Hindu radicalization targeting Muslim youth in Delhi. Humanities and Social Sciences Communications, 12(1). https://doi.org/10.1057/s41599-025-04638-w

Festinger, L. (1957). A theory of cognitive dissonance. Stanford University Press. https://doi.org/10.1515/9781503620766

Funk, C. L. (1996). The impact of scandal on candidate evaluations: An experimental test of the role of candidate traits. Political Behavior, 18(1), 1–24. https://doi.org/10.1007/BF01498658

Gibson, J. L., Claassen, C. in Barceló, J. (2020). Putting groups back into the study of political intolerance. V At the Forefront of Political Psychology (str. 55–78). https://doi.org/10.4324/9780429351549-5

Gift, T. in Lastra-Anadón, C. X. (2025). Can politicians say that? What shapes public responses to speech scandals. Journal of Experimental Political Science, 13(1), 91–107. https://doi.org/10.1017/xps.2025.10010

Hobolt, S. B., Lawall, K. in Tilley, J. (2023). The polarizing effect of partisan echo chambers. American Political Science Review, 118(3), 1464–1479. https://doi.org/10.1017/s0003055423001211

Iyengar, S. in Hahn, K. S. (2009). Red media, blue media: Evidence of ideological selectivity in media use. Journal of Communication, 59(1), 19–39. https://doi.org/10.1111/j.1460-2466.2008.01402.x

Jenke, L. in Huettel, S. A. (2016). Issues or identity? Cognitive foundations of voter choice. Trends in Cognitive Sciences, 20(11), 794–804. https://doi.org/10.1016/j.tics.2016.08.013

Jost, J. T., Glaser, J., Kruglanski, A. W. in Sulloway, F. J. (2003). Political conservatism as motivated social cognition. Psychological Bulletin, 129(3), 339–375. https://doi.org/10.1037/0033-2909.129.3.339

Jost, J. T., Hennes, E. P. in Lavine, H. (2013). “Hot” political cognition: Its self-, group-, and system-serving purposes. V D. E. Carlston (ur.), The Oxford handbook of social cognition (str. 851–875). Oxford University Press. https://doi.org/10.1093/oxfordhb/9780199730018.013.0041

Kunda, Z. (1987). Motivated inference: Self-serving generation and evaluation of causal theories. Journal of Personality and Social Psychology, 53(4), 636–647. https://doi.org/10.1037/0022-3514.53.4.636

Lerner, M. J. (1980). The belief in a just world: A fundamental delusion. Springer New York. https://doi.org/10.1007/978-1-4899-0448-5_2

Lodge, M., McGraw, K. in Stroh, P. (1989). An impression-driven model of candidate evaluation. American Political Science Review, 83(2), 399–420.  https://doi.org/10.2307/1962397

Lois, G., Petkanopoulou, K., García-Sánchez, E., Willis, G. B. in Rodríguez-Bailón, R. (2025). Effects of socioeconomic status on right-wing voting intentions: The mediating role of economic ideology, perceived threats, and national identity. Journal of Social and Political Psychology, 13(1), 80–99. https://doi.org/10.5964/js15199

Mekiš Recek, Ž. (2025). Polarizacija v kontekstu: Vpliv kontekstualnih namigov na afektivno polarizacijo in državljansko udejstvovanje [Magistrsko delo, Univerza v Ljubljani]. Repozitorij Univerze v Ljubljani. https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?lang=slv&id=169852

Redlawsk, D. P. (2002). Hot cognition or cool consideration? Testing the effects of motivated reasoning on political decision making. The Journal of Politics, 64(4), 1021–1044. https://doi.org/10.1111/1468-2508.00161

Reiljan, A. (2019). ‘Fear and loathing across party lines’ (also) in Europe: Affective polarisation in European party systems. European Journal of Political Research, 59(2), 376–396. https://doi.org/10.1111/1475-6765.12351

Ruggeri, K., Većkalov, B., Bojanić, L., Andersen, T. L., Ashcroft-Jones, S., Ayacaxli, N., Barea-Arroyo, P., Berge, M. L., Bjørndal, L. D., Bursalıoğlu, A., Bühler, V., Čadek, M., Çetinçelik, M., Clay, G., Cortijos-Bernabeu, A., Damnjanović, K., Dugue, T. M., Esberg, M., Esteban-Serna, C., … in Folke, T. (2021). The general fault in our fault lines. Nature Human Behaviour, 5(10), 1369–1380. https://doi.org/10.1038/s41562-021-01092-x

Schmuck, D. in Matthes, J. (2017). Effects of economic and symbolic threat appeals in right-wing populist advertising on anti-immigrant attitudes: The impact of textual and visual appeals. Political Communication, 34(4), 607–626. https://doi.org/10.1080/10584609.2017.1316807

Su, S. (2021). Updating politicized beliefs: How motivated reasoning contributes to polarization. Journal of Behavioral and Experimental Economics, 96, članek 101799. https://doi.org/10.1016/j.socec.2021.101799

Sunstein, C. R. (2018). #Republic. Princeton University Press eBooks. https://doi.org/10.2307/j.ctv8xnhtd

Trucharte, A., Valiente, C., Vazquez, C., Martinez, A. P., Contreras, A., Peinado, V., Espinosa, R. in Bentall, R. P. (2025). Heart over mind: unravelling motivated reasoning in an unprecedented socio-political context. Motivation and Emotion. https://doi.org/10.1007/s11031-025-10171-9