Razumeti ICE

Z več ali manj groze – vsakemu svoje – zadnje tedne spremljamo poročila o dogajanju na ameriških ulicah. Agenti ICE, Ameriške zvezne službe za priseljevanje in carine, po nareku vlade Donalda Trumpa nasilno in brez milosti izvajajo politiko masovnega izgona ljudi, ki so v ZDA nelegalno. Številčno okrepljeni ter podprti s finančno in moralno spodbudo oblasti imajo cilj izvesti tudi več tisoč aretacij na dan, pri čemer ni nepričakovano, da ob tem nadlegujejo, aretirajo, izženejo ali pa ustrelijo tudi koga nedolžnega. Proti njihovemu ravnanju in prisotnosti na ulicah nekaterih, predsedniku politično nenaklonjenih mest, protestirajo tisoči. Družabna omrežja in mediji gorijo od navdušenja enih in zgroženosti drugih, pogosto z nezapisanim vprašanjem: kako je mogoče, da se takšno nasilno ravnanje zgodi v demokratični državi, v 21. stoletju? Kako torej razumeti fenomen ICE in dejavnike, ki so prispevali k radikalizaciji vedenja njegovih pripadnikov? Še posebej danes, ko nam podobno formacijo v Sloveniji obljubljajo tudi pretendenti za oblikovanje prihodnje vlade. Če namreč imajo v Ameriki, potem hočemo tudi mi. Ali pač?

Legitimacija nasilja

Namen agentov ICE je jasen. Po navodilih predsednika in svojih nadrejenih morajo poskrbeti, da aretirajo čim več priseljencev, ki za bivanje v ZDA nimajo ustrezne dokumentacije. Tudi če sami pri tem ne želijo biti nasilni, si lahko vest pomirijo s tem, da so zgolj izvrševali ukaze. Ljudje so namreč pripravljeni zadati tudi močne bolečine, če obstaja možnost, da odgovornost prenesejo na avtoriteto ^{(Burger, 2009; Milgram, 1963)} in avtoritarni predsednik takšna avtoriteta vsekakor je.

Doma je agent lahko ljubeči oče, v službi pa neizprosen zobnik v kolesju.

V tem smislu predstavniki vlade za nasilje ne zgolj prevzemajo odgovornost, ampak ga kot ustrezen način obravnavanja družbeno-političnih vprašanj tudi legitimirajo. Postaja torej sprejemljiv način delovanja, s tem pa se spreminja tudi strpnost do nasilja v družbi. Zaradi vse večje polariziranosti, pogosto tudi pripravljenosti skupin s skrajnimi stališči za uporabo radikalnih pristopov, ki vključujejo nasilje, zaradi vse večje strpnosti do nasilja na spletu, pa tudi zaradi pogostosti izkušenj z nasiljem (oboroženi ropi, umori, streljanja v šolah, usmrtitve ob aretacijah) se zdi vsak primer nasilja manj šokanten. To seveda ne pomeni, da ljudje niso bili pretreseni ob smrti dveh protestnikov, a nasilje se stopnjuje.

Ko pa smo šokirani šele ob smrti, si moramo priznati, da je družba do nasilja (preveč) strpna. Seveda ta teza velja le v primeru, če predpostavimo, da ljudje nasilju vsaj v temelju nasprotujejo. Žal pa se izkaže, da se lahko znotraj določenih skupin oblikujejo prepričanja in norme, ki nasilje razumejo kot legitimen, ustrezen ali celo edini mogoč način doseganja svojih ciljev (najbolj očiten primer takšne skupine so teroristične organizacije). Če je torej neka skupina ljudi (npr. podporniki neke politične opcije) prepričana, da lahko zaznan problem migracij najbolj učinkovito rešujemo z nasiljem, s tem agentom ICE podelijo mandat za takšno ravnanje.

Depersonalizacija

Nasilje je pogosto odgovor na zaznano grožnjo, bodisi realno ali simbolično (npr. priseljenci bodo uničili našo kulturo ali zaradi priseljencev je ogrožen slovenski jezik; ^{Martínez idr., 2022}). Lahko je odgovor na nezadovoljstvo, tudi objektivno slabe razmere, v katerih živijo ljudje. V takšnih primerih pogosto za obstoječe neželeno stanje iščejo krivca, grešnega kozla, na katerega lahko usmerijo svoj gnev ^{(Berkowitz, 1962; Glick, 2002)}. Če to preslikamo na konkretni kontekst: gospodarsko stanje v ZDA glede na različne kazalnike ni rožnato (ali pa se tako zdi ljudem, kar je povsem dovolj), vse večja je razslojenost, dostop do zdravstvene oskrbe je otežen, ljudje množično umirajo zaradi prevelikih odmerkov droge in zdravil, vse bolj so zaskrbljeni zaradi prihodnosti in morebitne vojne … V takšnem okolju se hitro »prime« prepričanje, da priseljenci z. npr. svojo drogo ogrožajo državno varnost ali, najpogosteje, jemljejo službe (ki ji nihče ne želi opravljati), s čimer postanejo grešni kozli oz. tarča nasilja.

Pri tem ljudje priseljencev več ne obravnavajo kot posameznikov, ki imajo različne značilnosti, ki so lahko tudi drugačni od stereotipa. Priseljenci so depersonalizirani, zaznani kot homogena skupina, kar omogoča večjo psihološko distanco in s tem znižuje »ceno nasilja« ^{(npr. Cheng idr., 2025)}. To velja predvsem za javnost, ki z žrtvami nasilja nima neposrednega stika, a zaradi zaznane sprejemljivosti nasilja to pasivno opazuje.

Na drugi strani pa ceno nasilja za agente ICE zmanjšuje to, da so tudi sami depersonalizirani, zaznani kot skupina, ne kot bolj ali manj moralni posamezniki. Pri tem imata pomembno vlogo uniforma in maska. Uniforma namreč signalizira položaj tistega, ki jo nosi. Zaradi uniforme je človeku pripisana neka socialna moč, avtoriteta, ki jo lahko vrši nad tistimi brez uniforme. Hkrati uniforma poudarja skupinsko pripadnost. Posamezni agent se tako zlije z množico drugih agentov, s tem pa tudi zanj osebno postajajo vse manj pomembni tisti vidiki njegove osebnosti, ki ga delajo drugačnega, morda nenasilnega. Doma je torej agent lahko ljubeči oče, v službi pa neizprosen zobnik v kolesju. In ker pri tem agenti nosijo maske, postane njihova identiteta skrita in s tem še manj pomembna, nasilje pa si posamezni agent lahko lažje opraviči ali anonimnost izkoristi za to, da izživi svoje nasilne fantazije.

Agenti ICE

Med agenti ICE je namreč gotovo tudi takšnih, ki v nasilju uživajo. To je še posebej verjetno zato, ker se je število agentov v zadnjih mesecih močno povečalo, agenciji pa so se prav gotovo pridružili tudi takšni kandidati, ki so v tem videli priložnost, da se maščujejo tistim, do katerih gojijo zamere, predsodke in tistim, ki ogrožajo njihov način življenja. Tudi sicer študije kažejo, da se vojski, policiji in drugim uniformiranim enotam bolj verjetno pridružijo ljudje, ki imajo pred tem več težav z nasilnim vedenjem, ki so bolj avtoritativni in prepričani v nujnost ohranjanja redu in socialne hierarhije, četudi s trdimi prijemi ^{(Chu idr., 2020; Rubinstein, 2006; Sidanius idr., 1994)}.

V številčnosti pa je moč. Moč, da počnemo, kar želimo, moč, da se prepričamo, da je to, kar počnemo sprejemljivo, pa tudi možnost, da se v množici skrijemo. V množici se namreč posameznik »izgubi«, postane neviden, kar omogoča kršitve norm, ki jih je v množici težje vzdrževati ^{(Reicher, 2012)}. Povedano z drugimi besedami: tudi če nasilje ni dovoljeno ali zaželeno, lahko posameznik v množici to pravilo krši, saj je možnost, da bo kaznovan ali (moralno) obsojan, manjša. A bodimo pošteni, agenti se odzivajo tudi na trenutno stanje. In ob številčnosti protestnikov, ob spopadih med protestniki in agenti, ob hitrem dogajanju, ki ga ni mogoče nadzorovati, je pri obojih seveda prisoten tudi strah, nasilje pa lahko razumljeno kot dejanje samoobrambe.

Doma ne, četudi po svetu

Kako bi torej lahko presojali, če je delovanje agentov ustrezno, upravičeno? Kako se odločiti, če ne bi nemara takšna agencija bila koristna tudi na tej strani Atlantika. Če zanemarimo etične in moralne razmisleke ter pravno ureditev, je ena od možnosti, da delovanje agentov presojamo po učinkovitosti. To je sicer na kratek rok težko oceniti, sploh v delu, v katerem delovanje agencije obljublja trajne koristi. Število aretiranih ali izgnanih je namreč preprosto prešteti, težje pa je ovrednotiti, če so vsi postopki potekali v skladu s predpisi, če so bili pošteni (in če zaradi njih niso  izgnali ljudi, ki imajo pravico bivanja v ZDA), ali je zaradi tega družba resnično bolj varna, ekonomija pa bolj stabilna. Vendar pa ti kriteriji niso tisti, po katerih delovanje ICE vrednotijo ljudje v vsakdanjih interakcijah. Za del volivcev, ki so že v izhodišču bolj negativno nastrojeni do priseljencev, ki podpirajo stroge, morda celo avtokratske pristope k urejanju družbe, ki so bolj konservativni in jih zato družbene spremembe iskreno bolj skrbijo, je lahko ideja stroge in »operativne« agencije toliko bolj privlačna. Politikom pa tovrstne obljube prinašajo glasove in politični kapital. V času, ko svet večina ljudi zaznava kot vse bolj nevaren, prihodnost vse bolj nepredvidljivo, delovanje politike pa kot neučinkovito, namreč podpora strogim intervencijam, ki (vsaj na videz) vzpostavljajo red, namreč ni presenetljiva, ampak pričakovana ^{(Neerdaels idr., 2026)}.

Ko smo šokirani šele ob smrti, si moramo priznati, da je družba do nasilja (preveč) strpna.

Seveda se je ob tem treba zavedati posledic, ki jih tak pristop k politiki migracij prinaša za širšo družbo. Radikalni pristopi povečujejo razklanost v družbi, kar zvišuje verjetnost nasilnih spopadov. V nekaterih delih prebivalstva – pa ne le pri priseljencih – zaznano kršenje norm in nepravična, nasilna obravnava, znižuje zaupanje v institucije, ki tem istim institucijam otežuje učinkovito ravnanje (npr. ljudje, ki ne zaupajo organom pregona, tem ne bodo prijavili kršitev ali posredovali informacij; ^{Guzy in Hirtenlehner, 2025; Tyler, 2005}). Organizacije, ki so dovolj številčne, pa postanejo težje obvladljive tudi za odločevalce. Zaposlovati in zviševati proračun je preprosto, odpuščati in zategovati pas pa vselej politično neprikladno. Ljudje, ki pridobijo vsaj košček socialne moči, to namreč težko izpustijo ^{(Choi idr., 2025)}. Tako je pričakovati, da pri delovanju Ameriške zvezne službe za priseljevanje in carine ne gre za trenutno ali prehodno rešitev, ampak za trajno spremembo. In če je korak nazaj tako težak, bi morala biti odločitev o prvem koraku še toliko bolj premišljena.

Reference

Berkowitz, L. (1962). Aggression: A social psychological analysis. McGraw-Hill.

Burger, J. M. (2009). Replicating Milgram: Would people still obey today? American Psychologist, 64(1), 1–11. https://doi.org/10.1037/a0010932

Cheng, L., Zhang, J., Liao, J., Peng, F. in Wang, X. (2025). Dehumanization and aggression: A meta-analysis. Aggression and Violent Behavior, 84, članek 102079. https://doi.org/10.1016/j.avb.2025.102079

Choi, J. S., Hong, S., Na, J. in Kim, B. K. (2025). Asymmetric effects of holding power versus status: Implications for motivation and group dynamics. Personality & Social Psychology Bulletin, 51(1), 81–95. https://doi.org/10.1177/01461672231182852

Chu, C., Wilks, C. R., Zuromski, K. L., Bernecker, S. L., King, A., Gutierrez, P. M., Joiner, T. E., Nock, M. K., Ursano, R. J. in Kessler, R. C. (2020). Psychological problems among 12th-grade students predicting military enlistment: Findings from the monitoring the future survey. Psychiatry, 83(3), 244–258. https://doi.org/10.1080/00332747.2020.1794191

Glick, P. (2002). Sacrificial lambs dressed in wolves’ clothing: Envious prejudice, ideology, and the scapegoating of Jews. V L. S. Newman in R. Erber (ur.), Understanding genocide: The social psychology of the holocaust (str. 112–142). Oxford University Press. https://doi.org/10.1093/acprof:oso/9780195133622.003.0006

Guzy, N. in Hirtenlehner, H. (2015). Trust in the German police: Determinants and consequences for reporting behavior. V G. Meško in J. Tankebe (ur.), Trust and legitimacy in criminal justice (str. 203–229). Springer, Cham. https://doi.org/10.1007/978-3-319-09813-5_10

Martínez, C. A., van Prooijen, J. W. in Van Lange, P. A. M. (2022). A threat-based hate model: How symbolic and realistic threats underlie hate and aggression. Journal of Experimental Social Psychology, 103, članek 104393. https://doi.org/10.1016/j.jesp.2022.104393

Milgram, S. (1963). Behavioral Study of obedience. The Journal of Abnormal and Social Psychology, 67(4), 371–378. https://doi.org/10.1037/h0040525

Neerdaels, J., Teymoori, A., Tröster, C. in Van Quaquebeke, N. (2026). When lack of control leads to uncertainty: Explaining the effect of anomie on support for authoritarianism. Journal of Personality and Social Psychology, 130(1), 57–76. https://doi.org/10.1037/pspi0000483

Reicher, S. (2012). Crowd psychology. V V. S. Ramanchandran (ur.), The encyclopedia of human behaviour (2. izd., str. 631–637). Academic Press. https://doi.org/10.1016/B978-0-12-375000-6.00116-6

Rubinstein, G. (2006). Authoritarianism among border police officers, career soldiers, and airport security guards at the Israeli border. The Journal of Social Psychology, 146(6), 751–761. https://doi.org/10.3200/SOCP.146.6.751-761

Sidanius, J., Liu, J. H., Shaw, J. S. in Pratto, F. (1994). Social dominance orientation, hierarchy attenuators and hierarchy enhancers: Social dominance theory and the criminal justice system. Journal of Applied Social Psychology, 24(4), 338–366. https://doi.org/10.1111/j.1559-1816.1994.tb00586.x

Tyler, T. R. (2005). Policing in black and white: Ethnic group differences in trust and confidence in the police. Police Quarterly, 8(3), 322–342. https://doi.org/10.1177/1098611104271105